Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/111

Stran je bila lektorirana


v’ Boga dershati, deſiravno s’ velikim persadevanjem, de s’ tem je nar boljſhi notranja molitev opravljena, in kadar ſe jim vzhaſi, po zhloveſhki ſlaboſti, v’ kako drugo deſiravno dobro rezh, miſel oberne, ſe jim sdi, de niſo nizh dobriga opravili. — Ali prava notranja molitev po mojim ſposnanji, ni nizh drusiga, kakor prijasno pogovarjanje s Bogam, Se s’ njim pogovarjati, ki vemo, de naſ ljubi, to je notranja molitev.« — Tako uzhi ſ. Teresija.

Enkrat ſe je bil ſ. Ignazi s’ nekterimi ſvojih tovarſhev na daljno pot podal, in vſak je ſvoje potrebne rezhí na rami neſil. Kadar je to vidil neki bogabojezh mosh, mu je teshko djalo viditi, de leti ſveti duhovni ſvoje rezhí ſami noſijo, ſe jim je tedaj ponudil, jih sa njimi neſti, in ſo mu jih prepuſtili. In tako ſo veliko dni hodili. Vſak vezher, predinj ſo ſpat ſhli ſo leti ſveti geſpodje vſak v’ ſvoj kot pokleknili in dolgo molili; in ravno tako je tudi mosh, ki je njih rezhí noſil, pokleknil in tako dolgo klezhal, kakor oni. Enkrat ſo ga leti duhovni vpraſhali, koga pravi ali miſli, kadar klezhí; in jim je odgovoril: Drusiga nizh ne pravim kakor to: Leti duhovni ſu ſvetniki, in jeſt ſim njih oſel; kakor oni molijo, shelim tudi jeſt moliti. To zel zhaſ Bogu darujem. — Bere ſe, de je letá dobri mosh po tem k’ veliki poboshnoſti priſhel, in de je dar viſoke molitve od Boga prejel.

Bere ſe od bogabojezhiga ſhkoſa; ki je v’ molitvi vezhkrat to premiſhljeval in rekel: O Goſpod! kdo je tiſti, ki govori, in s’ kom govori?