Nar nevredniſhi greſhnik govori s’ vezhnim, nar vikſhim Goſpodam! sanizhljiv zherv s’ Bogam! — To je tako premiſhljeval, de ſe je sjokal; in ga je ſerze bolelo, ker ſi upa s’ Bogam govoriti, deſiravno ni drusiga kakor prah semlje, nevredin sgubljen zhlovek, in govori s’ vezhnim, neſkonzhnim, nesapopadljivim Bogam. — Vzhaſi je tudi rekel v’ molitvi: O Golpod! kako ſi upam s’ tabo govoriti, tebe ljubiti, vezhniga vſigamogozhniga Boga in ſtvarnika vſih rezhi! Ali tebe ljubiti, o Goſpod! je moja dolshnoſt, sato te ljubim. Goſpod! zhervi na semlji te zhaſté; jeſt ſim zherv, sato te zhaſtim in molim. — Goſpod! ti ſi bil priſhel na semljo, greſhnikov iſkat, in ſi jih k’ ſebi vabil; jeſt ſim nar vezhi greſhnik, satorej pridem k’ tebi. — Goſpod! ker ſi ſe ti sato do naſ ponishal, de bi te molili, s’ tabo govorili, te proſili; sakaj bi te tedaj ne molil? sakaj bi s’ tabo ne govoril? sakaj bi te ne proſil? — Tako je leta ſhkoſ s’ Bogam govoril; in to je bila prava notranja molitev.
»Kadar kdo s’ uſtmi moli, in sravin miſli in ſposna, de s’ Bogam govori, in de vezh sravin miſli, kakor s’ beſedo isrezhe, opravi uſtno in notrajno molitev ob enim; in to je grosno dober perpomozhek v’ svelizhanje. Kdor pa sravin ne premiſli, s’ kom govori in kaj pravi, gotovo malo ali nizh ne moli, deſiravno veliko beſedi s’ uſtmi isrezhe." — Tako uzhi ſ. Teresija.
Kriſtjani, ki imajo navado ſvoje molitve hiſro in le s’ uſtmi opravljati, prav sa prav nikoli ne molijo, in Kriſtuſova beſeda jih popolnama
