ſladkoſti odvsame, ker vé, de nam bodo ſhkodovale; in sato ſe mu moramo ravno tako sahvaliti, kadar nam jih vsame, kakor kadar nam jih da.« — Tako piſhe ſ. Franziſhk Salesi.
Néki velik ſlushabnik boshji je ſprizhuval ſam od ſebe, de je zelih ſhtirideſet lét molitev opravljal bres vſiga notranjiga troſhta, in de ima upanje, de mu bo to v’ svelizhanje ſlushilo. — Veſ troſht, je rekel, ki ſim ga imel in ki ga imam, je ta, de Bogu bres zhaſniga plazhila ſlushim.
»Kadar ſe naſha duſha obtesheno zhuti s’ ſuhoto, takrat je zhaſ v’ molitvi ſkasovati pozhaſtenje boshje velikoſti, saúpanje, podvershenje in vdajanje v’ ſveto boshjo voljo. Takrat moramo pred Boga priti, kakor kak revesh pred ſvojiga kralja, in ſe moramo kake beſede poſlushlti, ktera pokashe ljubesnivo vdanoſt v’ njegovo ſveto voljo.« — Tako govori ſ. Franziſhka Fremiot.
S. Teresija je vezhkrat rekla: Jeſt ſi druge molitve ne shelim, kakor táko, ki me v’ zhednoſtih bolj poterdi. Tedaj, zhe molim s’ ſuhoto, s’ ſkuſhnjavami in teshavami, in zhe ſim s’ tem bolj v’ ponishnoſti poterjena, ſe mi bo taka molitev dobra sdela. — Zhlovek bi lahko rekel: To ſe ne pravi moliti, v’ takih teshavah biti. — Ali ravno zhe kriſtjan te teshave Bogu daruje, in jih po njegovi ſveti volji radovoljno preterpí, bres de bi va-njo pervolil, to je dobra molitev.
»Kdor shelí do prave molitve priti, ſe ne ſme sanaſhati na duſhne troſhte; sakaj is ſkuſhnje vém, de duſha, ktera ſe na pot molitve
