podá, in ki je popolnama sadovoljna, zhe ji Bog da, ali ne da troſhtov in ſladkoſt, je she veliko poti ſtorila.« — Pravi ſ. Teresija.
— S. Franziſhk Salesi ni nikoli shaloſtin bil savolj duſhne ſuhote in sapuſhenja, v’ kterim ſe je velikokrat snajdil; in je rekel, de kadar moli, nikoli ne premiſhljuje, zhe je v’ troſhtu ali v’ sapuſhenji; ampak kadar mu Goſpod da kako ſladko obzhutenje, ga prejme s’ ponishnim pozhaſtenjem boshje dobrote, in s’ priproſtim ſerzam; in kadar mu ga ne da, nizh tega ne premiſhljuje, ampak je pred Bogam s’ velikim saúpanjem, kakor otrok pred ſvojim ljubesnivim ozhetam.
Druga rezh, ktera tiſte duſhe, ki ſe v’ molitev podajo, mozhno shali, je rastreſenje, ki ga v’ molitvi imajo, in ki jim njih miſli sdaj ſim, sdaj kje saneſe; in s’ miſlimi vred tudi vzhaſi ſerze. Vzhaſi pride letó rastreſenje is tega, ker premalo satirajo ſvoje sunanje pozhutke, (ozhi, uſheſa, i. t. d.) vzhaſi je duſha ſama na ſebi rastreſena; velikokrat nam pa Bog ſam te teshave poſhlje, de ſvoje ſlushabnike na ſkuſhnjo poſtavi. — V’ rastreſenji moramo miſli prezej nasaj poklizati, in ſe ſpomniti, kar naſ vera uzhí, de je Bog prizhujozh, in moramo s’ zhaſtjo pred njim biti. Zhe pa s’ vſim tem ne moremo ſvojih miſel proti Bogu obernjenih obdershati, moramo te teshave in sopernoſti s’ ponishnoſtjo in poterpeshljivoſtjo preſtati; in deſiravno ſe nam sdi, de je tiſti zhaſ, ki ga v’ táko molitev obernemo, sgubljen, nam bo vender tudi ta molitev v’ svelizhanje ſlushila, in vzhaſi bolj, kakor druge, ki ſmo jih s sbranimi miſlimi in s’ veſeljem opravili. Sakaj zhe ſi persadevamo,
