Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/120

Stran je bila lektorirana


poti, in bodo dò isvirka priſhli, is kteriga bodo zhiſto vodo pili; in v’ kratkim zhaſu bodo veliko poti ſtorili.« — S. Teresija.

S. Katarina is Siene, ki je she v’ ſvoji mladoſti nar raji ſama bila, ni ſkorej nikoli samogla v’ ſamoti biti, ker ſo ji njeni ſtariſhi smiram veliko dela v’ hiſhi dajali. Torej ſi je bila v’ ſvojim ſerzu puſhavo napravila, v’ kteri je smiram bila tudi per nar vezhih zhaſnih opravilih; in v’ tej puſhavi je smiram Boga gledala in ſe je ljubesnivo s’ njim pogovarjala. In tako je smiram s’ Bogam ſklenjena oſtala, in je imela navado rezhi, de v’ naſhih ſerzih je sareſ boshje kraljeſtvo, tukej on hozhe prebivaſi.

»Kadar mólimo, nam ni treha smiram lepiga govorjenja iſkſiti, ampak vzhaſi le miſlimo v’ boshjo prizhujozhnoſt, kakor ko bi pred Bogam ſtali, in veſéli bodimo, de ſmo pred njim. Nikar ſi ſilno ne persadevajmo, viſokih in lepih beſedí najti, ampak s’ priproſtimi in navadnimi beſedami mu perpovedújmo ſvoje potrebe in teshave, in ga opomnujmo, de je obljubil nam pomagati.« — S. Teresija.

Bere ſe od ſlushabnika boshjiga, ki je tako ſam od ſebe ſprizhuval: Shtirideſet lét je she, kar ſi persadevam, kolikor mi je mogozhe, dobro molitev opravljati, in niſim mogel nikdar boljſhiga perpomozhka sa to najti, kakor de ſe v’ boshjo prizhujozhnoſt poſtavim in pred Boga pridem, kakor otrok pred ſvojiga ozheta, in kakor berazh, ki je ſlep, rastergan in sapuſhen, pred bogatiga in uſmiljeniga goſpoda. Leta miſel mi sadoſti beſedi daje, s’ kterimi mu ſvoje teshave in potrebe potoshim. —