»Dobro je, v’ molitvi Boga hvaliti, in ljubesin do njega v’ ſerzu obudovati; dobro je, sheleti in terdno ſkleniti, le po boshjim dopadenji v’ vſih rezheh ravnati; dobro je, ſerzhno veſelje ohuditi, de je Bog tako dobrotljiv in tako popolnama in nesapopadljiv; in ſerzhno shelet , de bi ga vſi ljudje zhaſtili in poſvezhevali; dobro je, ſe perporozhevati njegovi miloſti; dobro je tudi, ſi miſliti, kakor ko bi ga vidili, kako je zhaſtitljiv, mogozhin in miloſtljiv; in de po tem ſvojo laſtno sanizhljivoſt in nevrednoſt premiſlimo, in de ſmo sadovoljni s’ vſim, kar nam Bog da, naj bo troſht in ſladkoſt, ali ſuhota in sopernoſt, ker on nar bolj ve, kaj nam je potrebno. Taka molitev mozhno obudi naſho voljo in naſhe nagnjenje k’ dobrimu.« — Tako govori ſ. Teresija.
Od ſvete Franziſhke Fremiot ſe bere, de njeno nar vezhi veſelje per molitvi je bilo, boshjo velikoſt in boshje popolnamoſti premiſhljevati, in shelje obudovati, de bi preſveti Bog od vſih ljidi prav ſposnan in ljubljen bil.
S. Egidi, tovarſh ſ. Franziſhka Seraſinſkiga, je v’ premiſhljevanji boshjih popolnamoſt, njegovih del, in njegovih neſkonzhnih dobrot, ſvoje ſerze s tako ljubesnijo do Boga vnél, de kadar je od Boga govoril, ali od njega govoriti ſliſhal, je bil prezej v’ duhu samaknjen.
»Premiſhljevanje terpljenja naſhiga Svelizharja moramo viſoko obrajtati; sakaj eno ſamo tako premiſhljevanje je vezh vredno, kakor ko bi ſe kdo zelo léto vſak tedin enkrat do kervaviga gajshlal, in ſe ob kruhu in vodi pôſtil; ali pa ko bi vſak dan vſe pſalme prebral.«
