ſabo terpeti; in kadar ji je kdo kej rasshaljiviga ali krivizhniga rekel, ſe je le zhudila, de ji kej hujiga ne rezhe. — Rekla je tudi, de ko bi ji bil kdo rekel, de ſe zhudi, de je tako nevedna, neúmna, gerda in nerodna, bi ſe bila zhudila in rekla: O kako malo posnaſh ti mojo duſhno revſhino. V boshjih ozheh ſim vſa nagnuſna, in ti ſe zhudiſh, de nimam nobenih dobrih laſtnoſt? Ko bi kdo berazhu, ki je veſ s’ rasterganimi zunjami pokrit, ozhital, de nima slate ſvetinje na slati ketini okoli vratú, kaj bi ſi leta berazh miſlil? Ali bi ga to ozhitanje rasshalilo? Zhudil bi ſe in bi rekel: Sej ſhe ſrajze nimam, in ti ſe zhudiſ de nimam slate ſvetinje na slati ketini okoli vratu?
»Véliko delo naſhe popolnamoſti ſe sazhne in raſte in ſe v’ djanji ohrani s’ dvema perpomozhkama, ki ſta lahka, pa vender grosno dobra, namrezh de vezhkrat k’ Bogu sdihnemo in de ſvoj duſhni pogled vezhkrat v’ Boga obernemo. Sdihleji k’ Bogu ſe opravijo s’ malo beſedami, s’ kterimi ſe duſha k’ Bogu povsdigne; in bolj ko ſo gorezhi in ljubesnivi, boljſhi ſo. In naſhi notranji duſhni pogledi, bolj ko ſo perſerzhni, vezh ſo vredni; to je, de ſi persadenemo s’ duſhnimi ozhmi proti Bogu pogledati, in premiſliti, kakoſhin je, in kaj je ſtoril in ſhe ſtorí sa naſ; in de po tem v’ ſerzu obúdimo ponishnoſt, ljubesin, podvershenje in vdajanje v’ njegovo ſveto voljo, i. t. d. — Nesapopadljivo je, koliko mozhí imata leta dva perpomozhka, in kakó naſ dershita v’ dopolnovanji naſ hih dolshnoſt; kakó nam pomagata ſkuſhnjave premagovati, in hitro
