sanizhevati. Vſe ſtvari bom na pomozh poklizal, de naj me sanizhujejo, ker ſim tudi jeſt njih ſtvarnika sanizheval. To bo moja nar vezhi ſrezha, zhe vſe sanizhevanje in vſe terpljenje na-me pride; in perſerzhno bom vſe tiſte ljubil, kteri mi bodo k’ tej ſrezhi pomagali. Veſelje in zhaſt tega ſveta pa bom ſovrashil, in ſe jih bom ogihal. — Zhe bom tako ravnal, gotovo vem, de ſe bo na-me, vbogiga in nevredniga greſhnika, obilnoſt boshjiga vſmiljenja vſula.« — Tako govori ponishin ſ. Bonaventura.
Lete njegove ſvete beſede naſ prav preprizhajo, kako imamo ſhe malo prave ponishrioſti. Leta ſlushabnik boshji sheli od vſih ſtvari sanizhevan biti, ker ſe ſam ſebe ne more sadoſti sanizhevat; mi pa ſmo kmalo rasshaljeni, kadar naſ kdo le kolikaj sanizhuje. Leta ſvetnik sanizhevanje sa ſvojo nar vezhi ſrezho ſposna; mi pa ſrno shaloſtni in neſrezhni, zhe ſe nam vſa tiſta zhaſt ne ſkasuje, ki ſi domiſhljujemo, de jo saſlushimo. — Zhe bolj ponishni ne poſtanemo, ne bomo najdili tiſtih voſkih vrat, ſkosi ktere je leta ponishnik v’ nebeſa priſhel; in drugih pa ni.
»Vezhi gnada boshja je en ſam dan ponishniga ſposnanja ſamiga ſebe, (deſiravno zhlovek sravin veliko shaloſti in teshav obzhuti,) kakor veliko dni molitve.« Pravi ſ. Teresija.
Molitev in ponishnoſt ſte dve rezhi, ki ſte Bogu mozhno dopadljive; ali ponishnoſt mu vender ſhe bolj dopade, kakor molitev. Velika ponishnoſt s’ majhno molitevjo samore veliko pred Bogam; ali nar lepſhi in nar daljſhi molitev bres ponishnoſti mu je soperna in sanizhljiva. — ˛S. Magdalena v’ sgrevani ponishnoſti per Jesuſovih
