ljudi perdobí, sakaj kdor je snan, de je priproſtiga ſerza, bres goljſij in svijazh, je ljubljen in zhaſten; zlo tiſti ga zhaſté, ki ſami od jutra do vezhera drusiga ne iſhejo, kakor drugazhi kasati ſe, kakor ſo reſ.« — S. Vinzenz.
V’ pervih zhaſih kerſhanſtva je shivel mosh, Foka po imeriu, ki je bil priproſtiga ſerza, in je vſelej ravno tako ravnal in govoril, kakor je miſlil; sato mu je pa tudi Bog gnado dal, krono marternikov sadobiti. S. Foka je bil vertnar, in karkoli je samogel s’ pridnim obdelovanjem ſvojiga verta perdobiti, je dal ubogim popotnikam, ktere je s’ veliko ljubesnijo v’ ſvojo hiſho prejemal in prenozheval. V tiſtih zhaſih ſo bili kriſtjani mozhno preganjani; kadar ſo tedaj preganjavzi svedili, de je tudi Foka kriſtjan, ſo kmalo ſklenili, ga umoriti; toraj ſo poſlali ſoldate s’ poveljem ga umoriti, ker ga bodo najdili. Pergodilo ſe je pa po boshji previdnoſti, de ſo leti ſoldatje svezher ravno v’ njegovo hiſho priſhli prenozhit, bres de bi ga bili posnali. Foka jih je prijasno ſprejel, in jim je kolikor je mogel, dobro vezherjo perpravil. Kadar ſo soldatje vidili, de je leta mosh tako prijasin in odkritoſerzhin, ſo mu rasodeli, de iſhejo kriſtjana, ki mu je Foka ime, in de imajo povelje od deshelſkiga poglavarja, ga umoriti, kjer ga bodo najdili; in ſo ga proſili, de naj jim pomaga tega zhloveka najti, zhe vé, kje prebiva. Foka jim je odgovoril, de dobro posna zhloveka, ki ga iſhejo, in jim je obljubil, de jim ga bo jutri pokasal. — Po tem jim je poſteljo perpravil, in ſo ſhli ſpat. — Kadar ſo bili saſpali, ſe je Foka sazhel s’ perſerzhno molitvijo
