Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/135

Stran je bila lektorirana


boshja prijatliza, ker je tej modroſti naravnoſt naſproti poſtavljena.

»Priproſtoſt ſerza ſtorí, de na ravnoſt proti Bogu gremo, bres de bi na ljudi porajtali, in tudi ne ſami na-ſe in na ſvoj zhaſni dobizhek; de vſako rezh po pravizi povemo, kakor jo imamo v’ ſerzu; de odkritoſerzhno ravnamo, bres hinjavſhine in bres svijazh; in de ſe odvernemo od vſih goljſij.« — Tako pravi ſ. Vinzenz.

Leta ſvetnik je le smiram v’ Boga miſlil per vſih ſvojih opravilih, ne pa v’ ljudi in v’ ſvoj laſtni dobizhek; in je ravno to tudi ſvojim duhovnam smiram perporozhal. Enkrat je svedil, de je edin njegovih duhovnov nekaj le savolj ljudi ſtoril; in ga je ojſtro poſvaril in je rekel, de je bolji, s’ svesanimi rokami in nogami v’ oginj vershenimu biti, kakor kako rezh le sato ſtoriti, de bi od ljudi hvaljen bil. — Enkrat je enimu ſvojih duhovnov tako na njegovo piſanje odgovoril: Mi piſhete, de kadar bote kej dobriga od koga piſali, naj to njegovim prijatlam povem, tako de bo po tem tudi on to svedil. — Ah, kakoſhne miſli imate! kje je priproſtoſt ſerza, ki jo mora duhovin śmiram imeti, kteri bi mogel smiram na ravnoſt proti Bogu iti? Zhe nizh dobriga v’ kakim zhloveku ne najdete, ni treba od njega govoriti; zhe pa kej dobriga v’ njem najdete, govorite od njega tako, de bote Bogu zhaſt dajali, od kteriga vſe dobro pride. Naſh Goſpod in Svelizhar je ſvaril mladenzha, ki ga je hvalil, de je dober,[1] sato ker ga ni is praviga namena

  1. Mark 10, 18.