uzhila, de med modrimi in prebriſanimi tega ſvetá ni toliko duha vere in poboshnoſti, kakor med revnirni in priproſtimi, kterim Bog obilno daje shivo vero, ktera ſi v’ djanji ſkashe in ſtorí de verjejo in s’ veſeljem prejmejo beſede vezhniga svelizhanja. Sato ſe tudi vidi, de vezhidel ſvoje bolesni, in druge nadloge in teshave s’ vezhi poterpeshljivoſtjo prenaſhajo, in ſe bolj popolnama v’ boshjo voljo podajo, kakor modri tega ſvetá.
»Tiſti, ki ſo sareſ priproſtiga ſerza, ſo kakor otrozi, kteri miſlijo, govoré in ravnajo s’ odkritoſerzhnoſtjo in bres hudobije. Kar ſe jim rezhe, verjamejo; nimajo nobene ſkerbi in miſli ſami sa-ſe, poſebno kadar ſo per ſvojih ſtariſhih; ſe jih sveſto dershé, in ne miſlijo na ſvoje laſtne vshitke in troſhte, ampak jih sadovoljno prejmejo in priproſto vshivajo, in ne premiſhljujejo, od kod pridejo in zhemu ſo.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk Salesi.
Leto otroſhko priproſtoſt ſerza je Jesuſ ſvojim apoſteljnam (in vſim kriſtjanam) perporozhil, ker je otroka med-nje poſtavil in jim rekel: Reſnizhno vam povem, zhe ſe ne ſpreobernete in niſte kakor otrozi, ne pojdete v’ nebeſbko kraljeſtvo.[1]
S. M. Magdalena de Pazzi je bila v’ ſvojih pogovorih priproſta, kakor otrok, bres ovinkov in bres hinjavſhine, in vſa odkritoſerzhna in reſnizhna; sravin pa je bila tako modra in pametna, de ſo jo vſi ljubili in zhaſtili.
»Prebriſnoſt ni nizh drusiga, kakor kúp
- ↑ Mat. 18, 3.
