svijazh, ovinkov, hudobnih namenov in goljfij, s’ kterimi ſi persadevamo tiſte goljfati, ki imajo s’ nami opraviti, de bi miſlili, de nimamo drugih miſel in namenov v’ kaki rezhi, od ktere je govorjenje, kakor kar na snanje dajemo s’ ſvojimi beſedami. Vſe to je na ravnoſt naſproti priproſtoſti ſerza, ktera naſ uzhi, de mora naſhe sunanje ravno tako biti, kakorſhno je naſhe notranje. Zhlovek priproſtiga ſerza, kadar ima kej ſtoriti, le to premiſli, zhe je prav in dobro, to ſtoriti ali govoriti; in kadar ſposna, de je dobro, ſe podá k’ opravilu, bres de bi premiſhljeval, kaj bodo ljudje rekli ali ſtorili. In po tem ko je ſtoril, kar miſli, de je bila njegova dolshnoſt, je mirin, in tega nizh vezh ne premiſhljuje... Sakaj zhlovek priproſtiga ſerza ne shelí nizh drusiga, kakor Bogu s ſvojim djanjem dopaſti, in ljudem le toliko, kolikor ljubesin do Boga perpuſtí.« — Tako govori ſ. Franziſhk Salesi.
Ravno ta ſvetnik je bil ſhel enkrat obiſkat uzheniga in poboshniga vikſhiga, ki je bil v’ ſamotnim kraji, in je bilo she svezher, kadar je do njega priſhel. Leta vikſhi je bil grosno veſél, ſvetiga ſhkoſa Salesja viditi; ga je tedaj s’ veliko prijasnoſtjo ſprejel, in ſe je s’ njim od boshjih rezhí dolgo pogovarjal; ali kadar je vikſhi vidil, de ſe zhaſ perblishuje v’ kor iti molit, je ſhkoſa proſil, de naj ne samiri, de ne more vezh v’ njegovi druſhnji oſtati, ker mora iti V kor; in je ſhel. Predinj je do kora priſhel, ga je edin njegovih tovarſhev ſrezhal in mu je rekel, de ni prav ſtoril, de je ſhkoſa ſamiga puſtil, in de naj nasaj gre. In leta
