de je ſ. Vinzehz edin nar modrejſhih môsh, kar jih je takrat na ſvétu shivelo. Satoraj ſo ſe nar uzheniſhi in nar imenitniſhi moshje vſih ſtanov, tudi ſhkoſje in kralji, v’ nar teshih opravilih s’ njim poſvetovali, in ſo ſe njegovi voditvi prepuſtili.
Ravno tako je tudi ſ. Franziſhka Fremiot ponishno priproſtoſt s’ veliko modroſijo ſklenila; tako de ſo ſe zlo ſhkoſje s njo poſvetovali, in ſo po njenim rasſojenji ravnali. Zlo ſ. Franziſhk Salesi, ki je bil njeni ſpovednik, in ſ. Vinzenz, ki je po ſmerti ſ. Salesja njeni ſpovednik bil, ſta ſe velikokrat v’ nar vezbih opravilih s’ njo poſvetovala, in ſta po njenih beſedah ſtorila.
»Modroſt je dvojna, zhloveſhka in kerſhanſka. Zhloveſhka modroſt, ki je v’ ſvetim piſmu imenovana: modroſt meſá, [1] modroſt tega ſvetá,[2] je tiſta, ki nima drusiga namena, kakor sa zhaſne rezhí, in drusiga ne miſli, kakor ſvoje zhaſne namene dopolniti, in ſe sravin le zhloveſhkih in goljfivih perpomozhkov poſlushi. — Kerſhanſka modroſt pa je tiſta, ki ravno tako ſódi, govorí in ravná, kakor je vezhna Modroſt, ki je bila naſho podobo na-ſe vsela, ſodíla, govorila in ravnala; in ki ſe v’ vſih rezheh le reſníz ſvete vere dershí, na goljfive ſhege in beſede poſvetnih ljudi, in na ſlabo luzh ſvoje pameti pa nizh ne porajta.« — Tako govori ſ. Vinzenz.
Ravno ta ſvetnik ſe ni nikoli poſvetne modroſti poſlushil, ampak le kerſhanſke, in sato
