(poſlan nevernike h’ katolſhki veri ſpreobrazhat) v’ Indjo. Poſvetni ljudje ſo mu perporozhili, de naj ſe varuje, de ne bo kej soper zhaſt ſvojiga imena ſtoril. Ali ſ. Franziſhk, ki ni posnal zhloveſhke poſvetne modroſti, tudi ni nizh porajtal na zhloveſhko poſvetno zhaſt, in je tedaj na zholnu, v’ kterim ſe je v’ Indjo peljal, ſvoje ſrajze ſam pral. Poſvetni modrijani ſo ga ſvarili, de naj tega ne ſtorí, ker s tem ſvojimu ſtanu nezhaſt dela. S. Franziſhk pa jim je odgovoril, de nobena rezh ni sanizhljiva in nezhaſtljiva sa kriſtjana, kakor le greh.
»Bog naſ vedno varuj, de ne bomo nikdar ljudem prasne hvale dajali in ſe jim perlisovali, in de tudi nobene druge rezhí ne bomo ſtorili is sgolj tega namena, de bi ſi njih ljubesin in pomozh perdobili. Taki nameni ſo sanizhljivi, in ſo Jesuſovimu duhu naſproti; de ſi njegovo ljubesin perdobimò, v’ to mora poſebno vſe naſhe djanje obernjeno biti. Terdno ſklenimo, veliko ſtoriti is ljubesni do Boga, in nikdar zhloveſhke zhaſti iſkati; ſe truditi sa svelizhanje ljudi, in nizh ne porajtati na njih beſede« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.
Leta ſvetnik, deſiravno je bil smiram in s’ vſimi ljudmi prijasin, ſe ni nikdar nobenimu perlisoval, in je rekel, de perlisovanje je grosno sanizhljiva in nevredna rezh sa kerſhanſkiga zhloveka. Satoraj tudi nikdar nobeniga zhloveka ni hotel vprizho hvaliti, drugazhi ne, kakor kadar je bilo potrebno, de ga je v’ kakim sazhetim dobrim delu bolj pridniga in ſerzhniga ſtoril. Nikdar ni ſam nizh ſtoril, in tudi ni hotel, de bi bili njegovi duhovni kej ſtorili, is tega namena,
