ne bi ſi ljubesin, hvalo ali pomozh ljudi perdobili. — Premiſlimo dobro, je rekel, de dvojnoſt, (to je, kadar hozhe zhlovek Bogu in ljudem ob enim dopaſti,) ni Bogu dopadljiva; in de zhe hozhemo reſnizhno priproſtoſt ſerza sadobiti, ne ſmemo nobeniga drusiga namena imeti, kakor le njemu ſamimu dopaſti.
»Kadar ſe komu perméri, de kako rezh ſtoriti posabi, ktero bi bil imel ſtoriti, mora odkritoſerzhno ſvoje posabljenje ſposnati; in kadar je kdo kako rezh vpraſhan, ktere ne vé, ali kake rezhí proſhen, ktere nima, mora po pravizi povedati, de te rezhí ne vé, ali de te rezhí nima; in mora vſe svijazhe in ovinke modrim tega ſvetá prepuſtiti.« — Tako pravi ſ. Vinzenz.
Ravno ta ſvetnik je vſe svijazhe in tudi nar manjſhi lashí grosno ſovrashil; in je ſprizhuval is ſvoje laſtne ſkuſhnje, de je s’ tem nar loshej s-hajal, ko je vſako rezh tako povedal, kakor je bila reſ, sakaj s’ tem ſi je boshji shegin sadobil.
Ravno tako je ravnal tudi ſ. Karl, in ni nikdar ljudi s’ lepimi beſedami in prasnimi obljubami paſil; ampak kadar ſe je kdo s’ njim poſvetoval, ali ko ga je kdo pomozhi proſil, je odkritoſerzhno povedal, kaj miſli, in ni nikdar nobene rezhí obljubil, kadar je previdil, de je ne bo ſmel ali samogel ſtoriti. Sato ſo pa tudi vſi, ki ſo ga posnali, in tudi veliki in imenitni goſpodje, vezhi saúpanje v’ njegovo beſedo imeli, kakor v’ nar terdniſhi piſmo.
»O kako lepó je to, kadar ſi kriſtjan to poſtavo ſtori, nikdar nobene rezhi is drusiga namena ne ſloriti, kakor de bi s’ tem Bogu dopadel;
