ſkrivala, in kadar jih vzhaſi ni mogla ſkriti, ſi je persadevala, jih smanjſhati, in ſkasati, koliko nepopolnamoſti je v’ vſih njenih delih; in de je saſlushila, velikovezh ſvarjena, kakor hvaljena biti. — Vzhaſi ſe ji je pergodilo, po boshji volji, de je ozhitno samaknjena bila, kadar ſo jo vſe druge nune vidile. To ji je neisrezheno teſhko djalo; in je proſila Boga, de bi ſe ji to nikdar vezh ne sgodilo. — V’ njenim zelim shivljenji ſe je reſnizhnoſt te beſede ſkasovala: Kdor ſe ponishuje, bo povikſhan.
»Ponishnoſt, ktero nam je Jesuſ tolikanj perporozhil, s’ beſedo in s’ djanjem, mora imeti lete tri laſtnoſti: Pervizh; miſliti moramo, de smo sareſ vredni, sanizhevani biti. Drugizh; veſeliti naſ mora, kadar ljudje vidijo in ſposnajo naſho nepopolnamoſt. Tretjizh; kadar Goſpod Bog vſ naſhih ſerzih, ali pa po naſhim persadevanji v’ ſerzu naſhiga blishnjiga kaj dobriga ſtori, ſi moramo persadevati, leto dobro, kolikor je mogozhe, ſkrivati; in kadar ſe ſkriti ne da, moramo vſe boshji miloſti, ali pa saſlushenji blishnjiga perpiſati. — Kdor tako ponishnoſt ima, je sareſ ſrezhin, in kdor je nima, bo imel veliko terpeti.« — Tako govori ſ. Vinzenz.
Táko ponishnoſt ſo vſi ſvetniki imeli. Premiſlimo nektere sglede. ˛S. Klara je imela navado rezhi: O ljube ſeſtre! ko bi me ve prav posnale, bi me sanizhevale, in bi ſe me ogihale. — Grosno je shelela, od vſih ljudi, poſebno pa od ſvojiga ſpovednika, ſvarjena biti; in kadar je vidila, de jo ſpovednik ne ſvarí, ſi je drusiga svolila, pa nikoli ni mogla nobeniga najti, de bi jo bil tako ſvaril, kakor je shelela ſvarjena biti. — In
