V’ shivljenji ſvetiga Franziſhka Kſaverja ſe bere, de ſo ga njegovi tovarſhi, miſijonarji, vzhaſi le sato obiſkat ſhli, de ſo vshivali njegovo prezhudno krotkoſt in ljubesnivoſt, in de ſo ſe po njegovim sgledu v’ tej lepi zhednoſti poterdovali.
S. Ignazi je enkrat s’ ſvojim tovarſhem bliso ljudi mem ſhel, ki ſo na polji shéli. Kadar ſo ga vidili, ſo ſe sazheli ſmejati in ſe norza is njega delati. Ali on ſe ni le savolj tega nizh jesil, ampak je obſtal in jih je mirno poſluſhal; in po tem ki ſo nehali, jim je dal ſveti shegin in je naprej ſhel. Kadar ſo leti ljudje to njegovo veliko krotkroſt vidili, jih je bilo ſram, in jim je bilo shal, da ſo tako gerdó govorili, in ſo rekli: Ta je ſvetnik.
»S’ vſimi ljudmi ſe moratmo krotko in pohlevno pogovarjati, in s’ tiſtimi zhednoſtmi s’ njimi ravnati, ktere pridejo is dobriga in kerſhanſke ljubesni polniga ſerza, to je, s’ prijasnoſtjo, s’ ljubesnivoſtjo, s’ ponishnoſtjo. S’ temi zhednoſtmi ſi nar loshej perdobimò ſerza ljudi, in jih nar papred h’ kaki rezhi perpravimo, ki jim je sopeſna.« — Tako govori ſ. Vinzenz.
S. Franziſhk Salesi je s’ vſimi ljudmi s’ veliko ljubesnivoſtjo in krotkoſtjo ravnal, satorej je pa tudi s’ njimi vſe ſtoril, kar je hotel, in nobedin ſe ni mogel njegovim ljubesnivim beſedam dolgo soperſtaviti. Vſe ljudi je zhaſtil in ſpoſhtoval, vſe je s’ ljubesnijo ſprejel, in vſim je perſerzhno rad pomagal in uſtregel, kolihor je le mogel; satorej je pa tudi táko mozh in oblaſt imel zhes ſerza vſih ljudi, ki ſo
