Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/157

Stran je bila lektorirana


kakor ga ti noſiſh. Je tedaj s’ njim ſhel, in je v’ ſtan ſpokornih puſhavnikov ſtopil. — Krotka beſeda perdobi prijatle in potolashi ſovrashnike.[1]

»Ker v’ naſhim popotvanji na tem ſvetu ni drugazhi mogozhe, kakor de ſe ſrezhujemo, in de ſmo vzhaſi edin drugimu na potu, nam je treha imeti veliko salogo krotkoſti, de bomo samogli premagati neprevidene perloshnoſti k’ jesi, in bomo ohranili ſerzhni mir.« — Tako govori ſ. Franziſhk Salesi.

Shpanſki kralj Filip II. je enkrat po nozhi dolgo piſmo Rimſkimu papeshu piſal; in kadar je dokonzhano bilo, ga je dal ſvojimu piſarju, de bi ga s’ péſkam poſul in sapezhatil; piſar pa, ki je bil veſ saſpan je nameſti péſka tinto na piſmo ulil, in ſe je tako uſtraſhil, de je ſkoraj v’ omedlevzo padel. Kralj pa mu ni nizh drusiga rekel, kakor: Perneſi mi papirja! — In je s’ mirno krotkoſtjo piſmo prepiſovati sazhel.

S. Remigi ſhkoſ, je bil previdil dragino in lakoto, in je tedaj veliko shita nakupil, de bi ubogim ljudem pomagal. Ali deſiravno je bil perſerzhno dobrotljiv, je vender imel ſvoje ſovrashnike, kteri ſo njegovo shitnizo nalaſh sashgali. Kadar je ſ. Remigi to saſliſhal, je hitro na konja ſédel in na pomozh perhitel, pa je kmalo vidil, de je preposno. Je tedaj mirno is konja ſtopil in ſe je ognju perblishal, (ker jo bilo mras) in je naſmejozh rekel: Ogenj je vender le tudi dobra rezh. —

  1. Sir. 6, 5.