Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/158

Stran je bila lektorirana


»Nekteri ljudje ſo viditi grosno krotki, tako dolgo, dokler vſe po njih volji gre; kakor hitro jih pa kaka teshava ali kako sopergovorjenje sadene, ſe prezej vnamejo s’ jeso. Taki ljudje ſo kakor sherjavza pod pepelam. To ni tiſta krotkoſt, ktero naſ je Jesuſ uzhil, de bi naſ ſebi podobne ſtoril. Moramo biti, kakor lilije med ternjem; lilije, deſiravno jih ternje bôde, ſo smiram prijetne in voljne.« — Tako uzhi ſ. Bernard.

Dva poſvetria goſpoda, ki ſta ſ. Franziſhka Salesja ſovrashila, ſta grosno rasshaljivo in sanizhljivo piſmo temu ſvetimu ſhkoſu ſpiſala, in ſta mu ga poſlala, ko je ravno imel na prishnizo iti, ker ſta miſlila, de ga bo to mozhno v’ pridgovanji motilo. S. Franziſhk je miſlil, de je kako osnanilo v’ tem piſmu, in ga je prezej prebral; ali deſiravno je bilo polno rasshaljivih beſedí, ni vender nobeniga nar manjlhiga snamnja nejevolje na tem ſvetim ſhkoſu viditi bilo. Po pridgi je vpraſhal zerkvemga ſlushabnika, kdo je to piſrno perneſil, in je prezej ſhel obiſkat tiſta dva goſpoda; in bres de bi bil od piſma kej govoril, jih je proſil, de naj mu poveſta, v’ kteri rézhi jih je rasshalil. Kadar ſta mu to povedala, (deſiravno ni bilo nizh pregreſhniga sravin sa ſvetiga Franziſhka,) je pokleknil in njiju je odpuſhanja proſil. Letá poníshna krotkoſt ſvetiga ſhkoſa je njiju tako v’ ſerzu gínila; de ſta ga tudi ona dva proſila, de naj njima odpuſtí, in ſta v’ prihodnje smiram njegova velika prijatla bila.

Lepi sgledi ſvete krotkoſti ſe tudi najdejo v’ shivljenji ſvete Franziſhke Fremiot. Letá ſvetniza