je bila vikſha Salesjanarſkiga ordna, kteriga je ſ. Franziſhk Salesi poſtavil. Pergodilo ſe je, de je mlada goſpodizhna v’ ta orden ſtopila, s’ktero ſe je imenitin mladenizh osheniti shelel. Letá mladenizh je tedaj priſhel s’ ſveto Franziſhko savolj tega govorit, in ji je veliko grosno rasshaljivih beſedí rekel; ali ona ga je mirno in s’ veſeljem poſluſhala; in kadar je odſhel, je ſvoji tovarſhizi, ki je vſe ſliſhala, rekla: Nikoli me ni nobena hvala tako veſelíla, kakor beſede, ki mi jih je leta dobri mladenizh rekel. Le to mi teshko dene, ki je v’ jesi in v’ grehu. Molimo sa-nj, de bi ga Bog rasſvetlil. — In njene molitve ſo bile uſliſhane, sakaj ta mladenizh ſe je kmalo po tem ſposnal, in je priſhel ſveto Franziſhko odpuſhenja proſit. Po tem je tudi on v’ kloſhter ſhel, in je sveſt ſlushabnik boshji in velik pridgar poſtal.
»Kadar sheliſh ſovrashnike ſpraviti, de bi ſi edin drugimu odpuſtili; ali ljudi, ki ſe kregajo, potolashiti; ali koga h’ kaki rezhi pregororiti: ſi moraſh persadevati, de krotko in ljubesnivo govoriſh, kolikor je mogozhe. Boſh vſelej vezh opravil in boſh loshej premagal, ko boſh odjenjeval in ſe ponisheval, kakor ko bi ojſtro govoril. Kdo ne vé, de ſe vezh muh vjame s’ ene ſamo unzho medú, kakor s’ ſto bariglami jeſiha« ? — Tako pravr ſ. Franziſhk Salesi.
Od veliko ſvetnikov ſe bere, de ſo poſebin dar imeli, ſovrashnike ſpraviti in potolashiti; pa vſelej ſe sravin tudi bere, de niſo s’ ojſtrim sapovedovanjem, ampak le s’ proſhnjami, in s’ krotkim in ljubesnivim pregovarjanjem ſovrashne ſerza premagovali.