veliko vezh nevernikov ſpreobernila, kakor njegova pridga.
»Kakor je nemogozhe, bres vere Bogu dopaſti,[1] tako je nemogozhe, bres krotkoſti ljudem dopaſti in jih prav voditi.« — Pravi ſveti uzhenik Bernard.
Tega ſvetiga uzhenika je to, kar tukej pravi, laſtna ſkuſhrija nauzhila; sakaj od sazhetka, kadar je bil ravno vikſhi ſvojiga kloſhtra poſtal, je s’ ojſtroſtjo ſvojim podloshnim sapovedoval; ali deſiravno ſo njegovi podloshni dobro ſposnali in zhaſtili njegovo uzhenoſt in ſvetoſt, mu vender niſo nizh prav pokorni bili. Po tem mu je Goſpod Bog miſel dal, de naj poſkuſi s’ dobroto in ljubesnivoſtjo ſvoje podloshne po potu pokorſhine voditi. To je tedaj ſtoril, in s’ tem ſi je takó njih ſerza perdobil, de ſo mu po tem vſi radi in sveſtó pokorni bili.
Od kralja Teobalda ſe bere, de kadar je na kraljevi ſédesh povsdignjen bil, je tako rekel: Ker sdej drug ſtan naſtopim, imam tudi druge namene: Do sdaj ſim hud in neprijasin bil in ſim le s’ ojſtroſtjo ravnal; sdaj pa ſklenem, vſe s’ dobroto in ljubesnijo ſtoriti.
Bil je v’ ſtarih zhaſih moder zeſar, ki je imel dva ſina. Kadar je na ſmertno poſteljo priſhel, je vſe vikſhi ſvojiga zeſarſtva vkup pokizal in jim je rekel: Veſte de imam dva ſina; obèdva ſta dobra, pa vender miſlim, de mlajſhi bo boljſhi kraljeval, kakor ſtariſhi; sakaj sravin drugih zhednoſt, ki jih obedva imata, je mlajſhi
- ↑ Hebr. 11, 6.
