krotkiga in pohlevniga ſerzá, ſe tudi rad s’ drugimi poſvetova in po njih beſedah ſtorí; ſtariſhi pa je nagle jese, in kadar je jesin, ſe ſposabi; in jesa je ſovrashniza dobriga ſveta, in pokonzhá vſo modroſt.
»Kdor ima ljudi v’ ſvoji ſkerbi in oblaſti; ne ſme nikdar nehati, jih savolj njih pregreſhvkov ſvariti, in ſe mora tudi njih hudobnim namenam in djanju vſtavljati, kadar je treba, to de vſelej s’ krotkoſtjo in mirno, poſebno ,kadar jim mora take reſnize praviti, ki jih neradi poſluſhajo in neradi prejmejo. Lete reſnize ſe morajo, tako rekozh, ſkuhati per ognji kerſhanſke ljubesni, de ſe jim njih ſrova ojſtroſt odvsame. Zhe ſe to ne ſtorí, bodo te reſnize kakor nesrélo ſadje, ktero naſhiga shivota ne redí, ampak mu veliko vezh ſhkodje. Ni je rezhí bolj grenke in soperne, kakor selena luſhina orehova, kadar je ſrova; kadar je pa v’ zukru ſkuhana, je ſladka in prijetna, in dobra sa shelodez. Ravno tako tudi ſvarjenje, ki je soperno ſamo na ſebi, poſtane ljubesnivo in prijetno, kadar je ſkuhano per ognji kerſhanſke ljubesni, in poddadkano s’ perſerzhno krotkoſtjo. Kadar reſniza ali ſvarjenje, ki ga s’ uſtmi isrezhemo, ni s’ krotkoſtjo poſladkano, je ozhitno snamnje, de ni ſhe prave ljubesni v’ naſhim ſerzu.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk Salesi.
S. Franziſhk Borgja je ſvoje podloshne smiram s’ veliko ljubesnijo in krotkoſtjo ſvaril. Kadar je kdo kej majhniga pregreſhil, je imel navado rezhi: Bog ti to odpúſti! Ko bi te vender mogel viditi ſvetó shiveti! Moj ljubi brat! kakó
