ſi to rekel, ali ſtoril? — Kadar je pa kdo kej vezhiga pregreſhil, ga je k’ ſebi poklizal in prijasno poſvaril; in zhe ſe je poboljſhal, ni po tem nikdar vezh njegoviga pregreſhka v’ miſel vsel.
Kadar je imel ſ. Vinzenz koga poſvariti, mu je s’ tako krotkoſtjo, in tako perſerzhno in ljubesnivo govoril, de ſo ſe tudi nar terſhi ſerza omezhile, in de nobedin ni mogel njegovi mozhni ljubesni soperſtati. — S. Vinzenz je ſprizhuval, de je ſamo trikrat v’ ſvojim shivljenji s’ ojſtroſtjo ſvaríl, ker je miſlil, de mora takó ſtoriti; pa obſtoji, de s’ tiſtim ſvarjenjem ni nizh dobriga opravil; s’ dobroto in krotkoſtjo pa je ſkorej vſelej opravil, kar je shelel. — S. Vrinzenz je per ſvojim ſvarjenji tri lepe poſtave imel, ki ſo naſhiga ſpominja in poſnemanja vredne: Pervizh; kadar ni bila velika ſila, ni nikoli nobeniga prezej po pregreſhku ſvaríl, ampak je préd dobro premiſlil in ſe je s’ Bogam poſvetoval, kaj naj rezhe in kakó naj ſvarí. Tudi je greſhniku zhaſ puſtil, ſe ohladiti in ſposnati. Po tem ga je prijasno nagovoril in vpraſhal, zhe hozhe dober ſvèt poſluſhati. Sravin je ſposnal, de je ſam vezhi greſhnik kakor drugi. — Drugizh; kadar je kej dobriga v’ njem vidil, ga je narpred pohvalil, in ſi je s’ tem pot k’ njegovimu ſerzu perpravil. Po tem mu je govoril od njegoviga pregreſhka, sravin ga je pa smiram isgovarjal, kolikor je po pravizi mógel; in potlej mu je perpomozhke ſvetoval, po kterih bo samogel na pravo pot priti; in is ponishnoſti je rekel, de ſo ravno letí perpomozhki tudi njemu potrebni. — Tretjizh; mu je rekel, de naj nikar ne obupa, ampak naj terdno ſklene, ſe poboljſhati;
