Letá zhaſtitljivi ſvetnik nam je poſebno v’ tem lepe sglede sapuſtil. S’ veliko dobrotnoſtjo, ljubesnijo in ponishnoſtjo je s’ vſimi ſvojimi tudi nar nishmi ſlushabniki ravnal, in jih ni nikoli shalil, ne s’ beſedo, ne v’ djanji. Kadar jim je kej sapovedati imel, jim ni s ojſtroſtjo govoril, ampak jih je le proſil; in kadar mu niſo dobro ſtregli, ni nizh rekel, in jim je, kolikor je le mogel, malo sapovedoval. Kadar ſo kej pregreſhili, jih je vſelej poſvaril, sato ko je to njegova dolshnoſt bila; ali njegovo ſvarjenje je bilo tako ljubesnivo in dobrotljivo, de jih je bilo ſram, de ſo tako ljubesniviga goſpodarja rasshalili. — V njegovim shivljenji ſe bere, de nikdar ni bilo snano, de bi bil kak goſpodar s’ ſvojimi ſlushabniki lepſhi ravnal, kakor on; in de tudi nikdar noben goſpodar ni bil tako ljubljen od ſvojih ſlushabnikov, kakor on.
»Mozhno ſe naſproti ſtavi ſvoji nepoterpeshljivoſti, in v’ vſih okoliſhnjah bodi dobrotljiv, prijasin in krotak s’ vſimi ljudmi; poſebno ſi persadevaj, tudi s’ tiſtimi dobrotljiv in prijasin biti, ki ſo ti soperni.« — S. Franziſhk Salesi.
Letá ſveti ſhkoſ je ravno tako ravnal, kakor tukej govorí. Deſiravno je tolikanj ſvetih opravil imel, poſebno veliko piſanja, je vender s’ poterpeshljivoſtjo vſaziga poſluſhal, ki je k’ njemu priſhel; in deſiravno ſe je nekteri po nepotrebnim dolgo per njem pomúdil, ni savolj tega nikdar nejevoljin poſtal, ampak ga je s’ poterpeshljivo krotkoſtjo poſluſhal, dokler je hotel govoriti.
»Nar vikſhi ſtopnja kerſhanſke krotkoſti je to, kadar zhlovek tiſte ljudi, ki ſo mu soperni,
