prevsetniga in nepokojniga ſlushabnika. Enkrat ſe je po nemarnoſti tega ſlushabnika velika ſhkoda sgodila; tedaj ga je Kardinal k’ ſebi poklizal in ga je s’ dobroto poſvaril; ali ſlushabnik ſe je s’ prevsetnoſtjo soper njega vsdignil, in mu je veliko rasshaljiviga in neſpodobniga rekel, goſpod je pa le molzhal in ga je dolgo poſluſhal, tako de ſo ſe nekteri drugi goſpodje, ki ſo ravno per njem bili, grosno zhudili. Na sadnje je letá dobrotljivi Kardinal ſvojim prijatlam rekel: Ne zhudite ſe, de mu nizh ne rezhem; grosno dobro je, jeso sadershati, in pameti zhaſ dati, de jeso premaga; sakaj ſizer zhlovek, ki hozhe ſvojiga blishnjiga savolj kakiga pregreſhka poſvariti, ſam v’ greh pade.
»Kadar vidiſh in ſposnaſh ſvoje laſtne nepopolnamoſti, moraſh savolj njih sareſ shaloſtin biti, ali to de tvoja shaloſt mora ponishna biti in mirna, ne pa nepokojna in jesna; sakaj s’ tem ſe vezh hudiga, kakor dobriga ſtorí.« — Tako pravi ſ. Franziſhk Salesi.
Od tega nam je ravno ta ſvetnik lep sgled dal, ker je rekel: Ko bi jeſt v’ kak greh padel, bi ſe ne rasjesil ſam soper ſebe in bi ſi ne rekel: Ali niſi ti sareſ neſrezhin in malopridin zhlovek! Kolikokrat ſi ſklenil, tega greha ne vezh ſtoriti, in sdaj ſi ga ſpet ſtoril! Sram te bodi do ſmerti! Ne povsdigni vezh ſvojih ozhi proti nebeſam, neſramni puntar, ki ſe vsdigujeſh soper ſvojiga Boga! — Tako bi jeſt ne govoril ſam ſebi, ampak s’ dobroto in krotkoſtjo bi ſi rekel: Ah, ubogo moje ſerzé! glej, ſpet ſva padla v’ jamo, ki ſva ſe je she tolikokrat ogníti ſklenila. Ah! vſtaniva in sapuſtiva jo enkrat sa vſelej. Saúpajva
