Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/17

Stran je bila lektorirana


dolgo ſlushila, in po tem je bila shena revniga paſtirja.

Ponishnoſt ſ. Vinzenza ſe je tudi v tem lepo pokasala, ker ni nikoli od ſvojih dobrih del govoril, deſiravno ſo bile velike in imenitne. Kadar je pa vender mogel vzhaſi od ſvojih del govoriti, is ljubesni do blishnjiga in sa boshjo zhaſt, je ſam ſebe ſkerbno ſkrival, in je vſe to, kar je per tih delih nepopolnama bilo, ſam ſebi perpiſal; kar je bilo pa sravin dobriga, je tako perpovedoval, de je bilo viditi, de ſe je vſe to le po persadevanji drugih ſtorilo, in de on sa to ni nobene hvale vredin. — Tudi ni nikoli rekel: To ſim jeſt ſtoril, to ſim jeſt rekel; ampak: Bog mi je gnado dal to ſtoriti, Bog mi je dal miſel to rezhi, i. t. d.

»Nikar ne miſli, de ſi v’ popolnamoſti deljezh priſhel, zhe ſe reſnizhno nevredniſhiga ne ſposnaſh, kakor ſo drugi, in zhe ne sheliſh, vſim sad poſtavljen biti; sakaj to je tiſtim laſtno, kteri ſo velikl v’ boshjih ozheh, de ſo majhni v’ ſvojih laſtnih ozheh; in bolj ko ſo zhaſtitljivi pred Goſpodam, bolj ſe ſami ſebi sanizhljivi sde«. — Tako piſhe ſ. Teresija.

V’ shivljenji ſvetih menihov ſe bere, de je neki imeniten mosh v’ Aleksandrii, ki ſe je ſpreoberniti shelel, v’ kloſhter vset biti proſil. Vikſhi kloſhtra ga je po njegovim obrasu in vſim sadershanji kmalo ſposnal, de je mosh oſhabniga in napuhnjeniga ſerza, in je ſklenil, ga po poti ponishnoſti v’ nebeſa peljati; ga je tedaj v’ kloſhter vsel in k’ vratam poſtavil, in mu je sapovedal, smiram tam biti, in ſe vſakimu, ki bo noter priſhel ali ki vun pojde,