v’ boshjo miloſt; Bog nama bo pomagal, de bova v’ prihodnje bolj ſtanovitna v’ dobrim; hodiva pa smiram po potu ponishnoſti. Nikar ne obúpajva, in bolj ſkerbno ſe v’ prihodnje varovajva, in bova smiram na dobrim potu oſtala. — Tako bi jeſt ſvojimu ſerzu govoril, in po tem bi terdno ſklenil, ne vezh v’ ta greh paſti, in ſe vſih kerſhanſkih perpomozhkov soper ta greh poſlushiti.
Kadar je ſ. Alojsi v’ kak majhin greh padel, (sakaj ſmertniga greha ni nikoli ſtoril,) mu je bilo sareſ grosno shal, ali vender ni savolj tega prevezh shaloval in obúpal, ampak je sdihnil in rekel: Semlja je dala ſvoj ſad [1].
»Kdor shelí, pravi mir ſerza sadobiti, in ne smiram v’ nepokoji in v’ teshavah shiveti, ne ſme prevezh shalovati savolj duſhne ſuhote, savolj duſhnih ſkerbí, savolj rastreſenja v’ molitvi, in savolj hudobnih ſkuſhnjav in miſel.« — Tako uzhi ſ. Teresija.
Kriſtjan v’ tih okolſhnjah ſi mora to smiram persadevati, de v’ ſvoje ſkuſhnjave in hudobne miſli ne pervóli; vſe drugo pa sravin mora boshji previdnoſti prepuſtiti.
S. Franziſhk Salesi je poboshni duſhi, ki ſe je v’ ſvojih duſhnih teshavah s’ njim poſvetovala, tako piſal: Ti bi raji bres vſiga pregreſhka in bres vſe teshave shivela, kakor pa v’ nepopolnamotlih in v’ duſhnih teshavah. Ravno to tudi jeſt shelim; in tako bi bili v’ nebeſih. — Tvoje ſerzé je nepokojno, in miſlith, de ſovrashtvo, ki ga imaſh do ſvojih nepopolnamoſt, ni pravo.
- ↑ Psalm 66, 7.
