— Gotovo ni pravo, sato ki ſi sravin ſhe nepokojna v’ ſerzu. Sovrashi tedaj ſvoje nepopolnamoſti, sato ki ſo nepopolnamoſti; sravin jih pa ljubi, sato ki ti dajejo ſposnati, de ſi prasin nizh, in ker ti perloshnoſt dajejo, ſe v’ ponishnoſti in v’ drugih zhednoſtih vaditi; in Bogu dajejo perloshnoſt, ti ſvoje uſmiljenje ſkasovati.
»Bodi smiram krotak in prijasin, tudi v’ ſredi ſvojih opravil; s’ tem boſh lep sgled drugim dajal.« — Pravi ſ. Franziſhk Salesi.
S. Vinzenz je neisrezheno veliko sa boshjo zhaſt in sa svelizhanje duſh delal; ali v’ ſredi ſvojih nar vezhih opravil je bil smiram prijasin s’ vſimi ljudmi. Prezhudno je bilo sareſ, ko je vſaziga s’ veſélim oblizhjem in s’ ljubesnivimi beſedami ſprejel, kteri je k’ njemu priſhel, in je vſakimu poſtregel, kolikor je mogel; in deſiravno je imel vzhaſi grosno veliko opraviti, in deſiravno ſo nekteri grosno ſitni bili, ki ſo k’ njemu priſhli, ni bilo nikoli viditi, de bi bil nevoljin, ali v’ duhu nepokojin.
S. Alanasi piſhe od ſ. Antona puſhavnika, de je bil smiram takó sadovoljin in véſel, kakor ko bi bila vſak dan Velikanozh. In pravi, de kadar ga je kdo priſhel obiſkat, in ko ga je v’ ſredi njegovih tovarſhev najdil, ga je kmalo lahko ſposnal, bres de bi ga bil kdej popred vidil, po veliki prijasnoſti in ljubesnivoſti, ki ſe je na njegovim obrasu ſvetila. — Njegovo veſelje, pravi dalje ſ. Atanasi, in njegova velika prijasnoſt in ljubesnivoſt, je priſhla is terdniga snúpanja vezhniga svelizhanja; sakaj v’ duhu je bil smiram v’ nebeſih, in to ga je tako prijasniga in veſeliga ſtorilo.
