ampak per vſalu perloshnoſti je tako ravnal, kakor tukej govori. — Enkrat je imenitin goſpod k’ njemu priſhel, in mu je sazhel s’ hudimi in neſpodobnimi beſedami ozhitati, de mu je neko krivizo ſtoril. S. Franziſhk je bil popolnama nedolshin, in ſi je s’ prijasnimi beſedami persadeval, temu goſpodu ſkasati, de je v’ smoti. Ali goſpod ſe je le zhe dalje bolj rasjesil, in je zhe dalje hujſhi beſede ſhkoſu govoril. — Kadar je odſhel, je ſ. Franziſhk duhovnimu, ki je sravin bil, rekel: Leta goſpod je bil sadoſti jesin, ga ni bilo treha ſhe bolj jesiti. Ko bi mu bil ſhe jeſt hude beſede dajal, bi ſe bil ſhe bolj jesil, sato ſim le s’ lepo s’ njim ravnal. — V shivljenji ravno tega ſ. Franziſhka ſe bere, de je bil od sazhetka in po ſvoji naturi mozhno k’ jesi nagnjen, in de njegova velika in prezhudna poterpeshljivoſt in krotkoſt ni bila dar nature, ampak de ſi jo je s’ boshjo pomozhjo, po ſvojim vednim persadevanji perdobil. In je ſprizhuval ſam od ſebe, de je bil terdno ſklenil, jeso smiram s’ vſo mozhjo premagovati in satirati, in de ſi she dva in dvajſet lét persadeva, ſi zhednoſt krotkoſti perdobiti. Tudi ſe bere od njega, de ſe je po njegovi ſmerti v’ njegovim truplu najdilo, de ni shé nizh vezh sholzha v’ njem bilo, ampak de je njegov sholzh veſ v’ kuglizah bil, ki ſo bile terde kakor kamen; snamnje, de je jeso neisrezheno in vedno premagoval in satiral.
»Perpomozhki soper jeso ſo: Pervizh; kolikor je mogozhe, ſe moramo varovati, de ſe jesa v’ naſ ne vsdigne; in kadar ſe she sazhne vsdigovati, moramo prezej miſel v’ kako drugo
