rezh oberniti. Drugizh; po sgledu apoſteljnov, kadar ſo vidili, de ſe morje vsdiguje in de ſo v’ nevarnoſti, ſe moramo k’ Bogu oberniti in ga pomozhi proſiti; sakaj on samore naſhe ſerze vmiríti. Tretjizh; kadar nam kri vrè, ne ſmemo govoriti. Zhetertizh; persadevati ſi moramo, krotkoſt in ponishnoſt prezej ſkasovati v’ beſedah in v’ djanji.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk Salesi.
Letá ſvetnik, ker je bil tako krotak in dober, je bil velikokrat od poſvetnih ljudi s’ beſedami sanizhevan in shaljen; ali tako je bil uterjen v’ poterpeshljivi krotkoſti, de ſe ni nikdar rasjesil. De bi ſe loshej jese obvaroval, kadar mu je kdo kej shaliga rekel ali ſtoril, ſi je narpred ſpomnil, de ga Bog vidi in ſliſhi; in po tem je premiſlil káko dobro laſtnoſt tiſtiga zhloveka, ki mu je kej rasshaljiviga rekel, in je le s’ ljubesnijo in krotkoſtjo s’ njim govoril. Kadar je pa vidil, de s’ vſim tem nizh ne opravi, je molzhal, in ſe je puſtil sanizhevati, kolikor je kdo hotel. In je vezhkrat rekel: Jeſt ſim ſvojimu jesiku to poſtavo naredil, de kadar mi bo kdo kej rekel, kar bi me samoglo v’ jeso perpraviti, bo mogel mirin biti in ſe ne ganíti.
»Navadi ſe imeti krotko, prijasno , pokorno ſerzé, de boſh vſakimu rad jenjal v’ vſih perpuſhenih rezheh is ljubesni do ſvojiga preljubesniviga Boga ... Satorej poſtavi vſako jutro ſvoje ſerze v’ ponishnoſt, v’ mir in krotkoſt; in zhes dan ga vezhkrat poglej v’ ſvojih opravilih, in zhe ga vidiſh, de ni proſto in mirno, ga ſpet v’ mir poſtavi.« — Pravi ſ. Frantiſhk Salesi.
