Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/177

Stran je bila lektorirana


Bog mu je sapovedal, je rekel David, de naj tako soper mene govori.[1] — Ne, kakor de bi bil Bog sareſ Semeju sapovedal, tako pregreſhne beſede govoriti, sakaj Bog nam nikoli ne sapoveduje greſhiti; ampak Bog je Semeja njegovi hudobii prepuſtil, po kteri je ſvojiga kralja preklinjal; in ſpokorni kralj David je letó sanizhevanje sa pokoro vsel, ktero mu je Bog savolj njegovih grehov naloshil.

Od boshje ſlushabnize Seraſine ſe bere, de v’ vſih teshavah in neſrezhah, ki ſo jo sadele, je smiram mir ſerza ohranila in je v’ vſih rezheh Boga hvalila. Imela je navado rezhi: Bog je naſh ozhe; kar s’ nami ſtorí in kar nam poſhlje, je v’ naſhe svelizhanje. Kadar nam kakoſhna rezh ni v’ svelizhenje, jo nam gotovo ne poſhlje.

Oſma jablana.
Pridnoſt v’ dobrih delih.

»Kakorſhne ſo naſhe dela, takoſhni ſmo mi. Zhe ſo naſhe dela dobre, ſmo dobri; zhe ſo hudobne, ſmo hudobni; sakaj mi ſmo dreveſa, in naſhe dela ſo ſad. Dela tedaj kashejo, kakoſhin je kdo.« — Tako govori ſ. uzhenik Avguſhtin.

  1. II. Kralj. 16.