Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/179

Stran je bila lektorirana


ke gleda. — S. Ignazi je vidil eniga ſvojih bratov v’ kloſhtru, ki je ſvoje dela nepopolnama in sanikerno opravljal, in ga je vpraſhal, sa koga dela; mu je odgovoril, de sa Boga dela. Na to mu pravi ſ. Ignazi: To je sareſ shaloſtno! Ko bi ti sa ljudi delal, in bi ſvoje dela sanikerno opravljal, bi ne bil tako kriv; ali ker sa Boga delaſh, in ſvoje dela tako ſlabo opravljaſh, Bogu veliko nezhaſt ſtoriſh.

»Veliko jih je, ki miſlijo, de ne morajo drugazhi pokore ſtoriti sa ſvoje grehe, kakor s’ ojſtrimi teleſnimi ſpokornimi deli. Ali gotovo je, de dobro pokoro sa ſvoje grehe tudi tiſti ſtorí, ki vſe ſvoje dobre dela s’ tem namenam opravlja, de bi Bogu dopadljive bile. V takim djanji je veliko popolnamoſti in veliko saſlushenja.«  — S. Franziſhk Salesi.

V’ shivljenji nekterih ſvetnikov ni viditi ojſtrih teleſnih ſpokornih del, pa vender ſo bili veliki prijatli boshji. Njih ſvetóſt in popolnamoſt je bila poſebno v’ tem, de ſo ſvoje navadne in vſakdanje dela sveſtó, popolnama, in Bogu k’ zhaſti opravljali. Bili ſo v’ majhnim sveſtí, in sato jih je Bog vsel v’ nebeſhko veſelje.[1]

»Ko bi zhlovek na tem ſvetu samogel viditi, kaj bo najdil na unim ſvétu sa ſvoje dobre dela, bi veſ ſvoj um, ſvoj ſpominj, ſvojo voljo in vſo ſvojo mozh v’ drusiga nizh ne obrazhal, kakor v’ dobre dela; in vſe teshave in sopernoſti bi ga ne samogle oſtraſhiti in odverniti.« — Toko piſhe ſ. Katarina is Genve.

  1. Mat. 35, 23.