in nobono prav opraviti. Sareſ, malo in dobro, malo in dobro, to je nar boljſhi. Tedaj, zhe ſi hozhemo kej saſlushiti, in zhe hozhemo Goſpodu ſvojimu poſebno uſtrezhi, nam ni treba, vezh opravil sazheti, ampak to, kar opravljamo, moramo boljſhi in bolj popolnama opravljati.« —Tako uzhi ſ. Franziſhk Salesi.
Kakor od drugih dobrih del, tako tudi od uſtne molitve ravno to veljá. Nekteri kritljani miſlijo, zhe bodo le veliko molitve vſak dan opravili, bo she prav; tega pa ne pomiſlijo, kakó molijo. Per uſtni molitvi je to navadno, de vezh ko ſe je opravi, ſlabſhi je. Toraj bi bilo boljſhi, menj molitve opraviti, pa s’ poboshnim in sbranim duham, kakor veliko, pa s rastreſenjem in bres premiſlika. »Malo in doro, malo in dobro, to je nar boljſhi,« poſebno per uſtni molitvi. — Drugazhi je pa, kdor ima dar notranje molitve. Letó molitev ſo nekteri ſvetniki po oſem, po deſet ur saporedama opvavljali, in vezh ko ſo je opravili, boljſhi je bilo. Kdor pa tega darú nima, in ſe le smiram ſvojih navadnjih molitviz poſlushi, naj le raji malo in dobro moli, kakor veliko in ſlabo.
»Goſpod Bog ne méri naſhe popolnamoſti po ſtevilu in po velikoſti naſhih del, ki jih sa-nj ſtorimò, ampak po tem, kako jih ſtorimò, to je, po ljubesni, ki jo per ſvojih delih do Boga imamo. Naſhe dela ſo tolikanj popolniſhi, kolikor jih s’ bolj zhiſto in veliko ljubesnijo do Boga opravljamo, in kolikor menj sravin laſtniga veſelja in hvale iſhemo v’ tem shivljenji in v’ unim.« — Pravi ſ. Janes od Krisha.
