Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/182

Stran je bila lektorirana


S. Franziſhk Borgja ſprizhuje, de njegove pridge vzhaſi niſo ne njemu ne drugim ljudem dopadle, pa ſo vender vſelej dober ſad perneſle; sato li je od ſvoje ſtrani toliko ſtoril, kolikor je mogel, in ki je vſe le is ljubesni do Boga ſtoril.

Ravno to ſe tudi ſposna is tega, kar Jesuſ od tiſte uboge vdove ſprizhuje, ki je le dva venarja ubogajme dala, drugi pa ſo ſreberne in slate dnarje dajali; in vender pravi Jesuſ, de je ona vezh dala, kakor vſi drugi. Samo na ſebi ſizer ni bilo vezh, ampak pred Bogam je bilo vezh, sakaj Bog ne gleda toliko na naſhe darove in dobre dela, kakor na ljubesin, s’ ktero jih opravljamo. Ljubesin lete vdove je mogla velika biti, ker je vſe, kar je premogla, is ljubesni tje dala. — Kdor toliko, kolikor samore, is ljubeshi do Boga ſtorí; zhe je ſhe tako majhno ſamo na ſebi, je veliko pred Bogam.

Zhe hozhemo ſvoje dela dobro opraviti, jih moramo s’ zhiſtim namenam in s’ dobro voljo opraviti, le sato, de bi Bogu dopadli. Dobra volja je duſha naſhih dél, in zhiſti namen je njih vrednoſt, in nam jih tudi lahke in prijetne ſtoſí.« — Pravi ſ. Franziſhk Salesi.

S. M. Magdalena de Pazzi je imela navado, ſvoje podloshne neprevidama vpraſhati: Is kteriga namena to delaſh? — Vzhaſi je nektera odgovorila, de nima nobeniga poſebniga namena per tem delu. — In ona ji je rekla: Ali ne vidiſh, de s’ tem vſe saſlushenje sgubiſh, ker is ljubesni do Boga ne delaſh? Bog takih del ne prejme s’ dopadenjem. Storìmo vſe is ljubesni do Boga.