»Med navadnjimi opravili moramo poſebno duſhne opravila ("poſtavim : premiſhljevanje, molitev, boshjo ſlushbo, i. t. d.) nar bolj per ſerzu imeti, de jih dobro opravljamo, in de jih tudi pred vſimi drugimi opravili opravimo, kadar nam potreba ali pa pokorſhina drugazhi ne ukasuje. Sakaj duſhne opravila ſe poſebno savolj Boga opravljajo, in naſ narpred k’ popolnamoſti perpeljejo. Zhe leté dela sanikerno opravljamo, naſ bodo sadele tiſte ſtraſhne beſede, ki jih Sveti Duh v’ ſvetim piſmu govori: Preklet je, kdor delo Goſpodovo nesveſto opravlja[1].« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.
S. Filip Neri je duſhne opravila tako per ſerzu imel in jih je tako sveſto opravljal, de kadar je molil ali maſheval, ali ſvete bukve bral, ali brati ali pſidgovati ſliſhal, je bil veſ v’ to samiſhljen, in ſe je vezhidel sravin jokal; vzhaſi tako, de ſi je oblazhilo s’ ſolsami smozhil.
Kadar je prerok Elisej ſvojiga uzhenza Gieza poſlal, de naj gre v’ shivljenje obudit ſina Sunamitiſhke shene, mu je perporozhil, de naj ſe s’ nobenim zhlovekam na potu ne sgovarja.[2] To pomeni, de kadar je kdo v’ duſhnih opravilih in ko s’ Bogam govorí, ſe ne ſme v’ poſvetnih rezheh muditi, in ſe s’ ljudmi pogovarjati.
»Sveta maſha je gotovo nar imenitniſhi, nar ſvetejſhi, Bogu nar prijetniſhi in nam nar saſlushniſhi opravilo, ki ſe samore na ſvetu ſtoriti. Kadar ſe ſveta maſha bere, je veliko angèljev okoli altarja, kteri s’ ponishnoſtjo leto
