ſkrivnoſt gledajo, s’ neisrezhenim sazhudenjem in pozhaſtenjem. Torej mora maſhſiik, ki jobere, s’ veliko zhiſtoſtjo, s’ sbranim duham, s’ poboshnoſtjo in zhaſtjo k’ altarju perſtopiti.« — Tako piſhe ſ. Lorenz Juſtinian.
Ker je ſveta maſha tako velika in ſveta ſkrivnoſt, bi ſi imeli kriſtjani mozhno persadevati, po sgledu ſvetnikov boshjih, ſe s’ poſebno poboshnoſtjo per nji snajditi. Ko bi mi samogli s’ teleſnimi ozhmi tiſte angelje viditi, ki ſo okrog altarja, kadar ſe ſveta maſha bere; ali ko bi Jesuſa samogli viditi, ki je v’ ſveti hoſtji na altarji prizhujozh, bi naſ grosa obſhla, in bi ſe gotovo ſpodobno sadershali. Ali ſveta vera naſ uzhí, de je to reſ takó. Verjemimo tedaj, bres de bi vidili, in bomo ſhe bolj ſrezhni, kakor ko bi s’ teleſnimi ozhmi vidili, in po tem ſhe le verjeli.[1]
»˛Spraſhevanje veſtí, ktero vſi dobri kriſtjani opravijo, predinj ſpat gredo, de vidijo, kako ſo ſe sadershali ta dan, in zhe ſo ſhli nasaj ali naprej; leto ſpraſhevanje veſtí je neisrezheno dobro, ne le ſamo sato, de zhlovek ſvoje hude nagnjenja ukrotí in ſvoje greſhne navade sapuſtí; ampak tudi, de li perdobí zhednoſti, in de dobro opravi ſvoje navadnje opravila. Premiſliti pa ſe mora, de nar boljſhi ſpraſhevanje veſtí ni to, kadar ſi zhlovek le persadeva, de ſvoje pregreſhke ſposná, ki jih je ta dan ſtoril; ampak ſi mora poſebno tudi persadevati, de ſvoje grehe is ſerza ſovrashi, in de terdno ſklene, jih ne vezh ſtoriti.« — Tako uzhí Pater Avila.
- ↑ Jan. 20, 29.
