Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/187

Stran je bila lektorirana


in rasveſelí, kteri ſi morajo s’ terdo ſlushbo vſakdanji kruh perdobiti, in ki ne utegnejo veliko moliti. Zhe navadnje molitve sjutrej in sverher opravijo, zhes dan pa ſvoje dela is ljubesni do Boga sveſtó opravljajo in jih njemu darujejo, bodo ravno tako Boga hvalili, kakor puſhavniki in menihi, kteri ſkoraj zel dan molijo in boshjo hvalo pojó.

»Ne bojmo ſe, de bi naſ opravila, ki jih is pokorſhine opravljamo, zhe ſo tudi ſhe tako mnoge in teshhe, od Boga odvernile; sakaj zhe jih le njemu v’ zhaſt opravljamo, imajo veliko mozh, naſ ſhe bolj terdno s’ Bogam ſkleniti. Kako bi le samogle tiſte rezhí naſ od Boga odverniti, ktere naſho voljo s’ njegovo sedinijo? — Smota, v’ kteri ſo nekteri, pride is tega, ker miſlijo, de ſo she od Boga odlozheni, kadar ſo odlozheni od tiſte ſladkoſti, ktero obzhutijo, kadar ſo v’ mirnim premiſhljevanji s’ Bogam sedinjeni. Reſ je, de per delu ne obzhutijo vſelej tiſte ſladkoſti (deſiravno ſe vzhaſi ſhe bolj obzhuti per delu, kakor ſizer), ali kadar jo dobrovoljno sapuſtimo is ljubesni do Boga, nizh sravin ne sgubimo, ampak veliko dobimo... Torej ko bi opuſtili ſvoje delo, ali pa bi ga popolnama ne opravili, is tega namena, de bi ſe s’ Bogam sedinili v’ molitvi, v’ branji, v’ premiſhljevanji in v’ ſamoti, bi s’ tem sareſ Boga sapuſtili, in bi ſe le ſami s’ ſabo, in s’ ſvojo laſtno ljubesnijo sedinili.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Od boshjiga ſlushabnika ſe bere, ki je bil kloſhterſki kuhar, in ki je vſe dela sveſtó opravljal,