in kadar je vſe opravil, je ſhel mólit, in je per molitvi nebeſhke ſladkoſti obzhutil. Kadar je vidil, de v molitvi toliko ſladkoſti obzhuti, je ſvojiga vikſhiga proſil, de naj komu drugimu kuho isrozhí, de bo on vezh zhaſa sa molitev imel. Vikſhi mu je to pervolil. S’ veſeljem ſe je tedaj k’ molitvi podal, in je ſkoraj zel dan molil; ali drusiga ni obzhutil per molitvi, kakor ſuhoto in rastreſenje. Kadar je to vidil, je vikſhiga proſil, de naj ga ſpet nasaj poſtavi k’ njegovimu navadnjimu delu. To mu je vikſhi ſpet pervolilj in kadar je po dobro opravljenim delu k’ molitvi priſhel, je ſpet neisrezhene nebeſhke ſladkoſti obzhutil. — Tako je tedaj Bog ſvojimu ſlushabniku pokasal, de ni njegova volja, de bi kriſtjan le molil, in savolj molitve ſvoje navadnje dela sapuſtil; ampak de hozhe, de naj kriſtjan moli in dela.
»Tudi majhne dela ſo velike, kadar ſo dobro ſtorjene; tako de je bolj Bogu prijetno in bolj njemu k’ zhaſti majhno delo, kteriga le sato ſtorimò, de bi Bogu dopadli, kakor veliko delo, ktero ni is tega namena ſtorjeno. Tedaj ſi moramo poſebno persadevati, de dobro opravimo majhne opravila, ki ſo lahke in ki jih smiram pred ſobo imamo, zhe ſi shelimò boshjo prijasnoſt zhe dalje bolj perdobiti.« — Tako govori ſ. Franziſhk ˛Salesi.
˛S. Ignazi je ſprizheval od eniga ſvojih tovarſhev, ki je bil sidár, de kolikor zeglov je poloshil in kolikorkrat je s’ kladvam udaril, toliko kron ſi je v’ nebeſih saſlushil, savolj dobriga in zhiſtiga namena, s’ kterim je vſe ſvoje dela poſvezheval.
