mu je dopadlo, kar je bil sapiſal, je vsel papir v’ roke in ga je k’ luzhi perblishal, rekozh: Moj Bog, hozheſh, de ga ſoshgem? V’ tem piſanji ni nizh mojiga. Naj sgori in naj bo pokonzhano vſe, kar je moje laſtno, zhe je soper tvojo ſveto voljo! — Tako je letá ſlushabnik boshji ſvoje delo smiram v’ boshji prizhujozhnoſti opravljal, in torej ni nizh ſtoril, kar bi bilo Bogu soperno. — ˛Srezhin kriſtjan, kteri per vſih ſvojih delih in opravilih smiram v’ Boga miſli, kakor ko bi ga pred ſabo vidil. ˛Srezhin je, kdor ima ſvoje roké per delu in ſvoje ſerzé per Bogu.
»˛Stori sveſtó to, kar Bog sdej od tebe imeti hozhe, in prepuſti mu ſkerb in miſel sa prihodnje. Zhe boſh tako ravnal, boſh gotovo velik duſhin mir sadobil.« — Tako pravi ſveta Franziſhka Fremiot.
Od ſ. Franziſhka ˛Salesja ſe bere, de kadar je kako delo opravljal, ſi je persadeval, ga tako dobro ſtoriti, kakor ko bi nikoli nobeniga drusiga opravila na ſvetu ne imel.
˛S. Gregor is Nazianza piſhe od ſvoje matere, de je bila vſa v’ vſakim delu, in de je vſako rezh popolnama opravila, tako de kadar jo je kdo vidil v’ domazhih hiſhnih delih, bi bil lahko miſlil, de sa nobeno drugo rezh nima ſkerbí, kakor sa domazhijo; in kadar je bila v’ duſhnih opravilih, je bilo viditi, kakor de bi nikoli nobene druge rezhí ne opravljala, kakor boshjo ſlushbo. S’ eno beſedo, vſako delo, ki ji je v’ roke priſhlo, je s’ tako ljubesnijo in ſkerbjo opravila, kakor ko bi nikoli nobeniga drusiga dela ne imela.
