Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/192

Stran je bila lektorirana


»Boshje dela ſe vezhidel pozhaſu opravijo, in imajo ſvoj sazhetek in ſvoje raſtvo. Tedaj ſi ne ſmemo persodevati, vſe na enkrat in naglo opraviti; in ne ſmemo miſliti, de je vſe sgubljeno, zhe ſe kaka rezh na enkrat ne opravi; ampak ſe mora pozhaſu naprej iti, vedno Boga proſiti, in ſe poſlushiti tiſtih perpomozhkov s’ kterimi naſ duh boshji navdaja, in nikdar tiſtih, ki pridejo is napzhinih poſtav tega ſvetá.« — Tako uzhí ſ. Vinzenz.

Ravno ta ſveti Vinzenz je imel lepo in modro navado, vſe ſvoje dela in opravila mirno in pozhaſu opravljati, in ni nikdar prenaglo kakiga opravila sazhel, in po tem ko je bilo sazheto, ga tudi ni prenaglo opravljal; tako de ſo poſvetni ljudje rekli, de je prevezh pozhaſin. Ali ſkuſhnja je pokasala, de njegova pozhaſnoſt ni nikdar nizh ſkasíla, ampak velikokrat ſo ſe vſi sazhudili, kadar ſo vidili, kakoſhne velike in teshavne opravila je letá revni duhovin ſam opravil, kterih bi veliko drugih ljudí vkup nikdar ne bili opravili, ko bi jih bili tudi s’ ſhe tako veliko gorezhnoſtjo sazheli.

»Pervi sadershek, savolj kteriga ſvojih opravil dobro ne opravljamo, je ta, de kadar ſmo per enim delu, she v’ drusiga miſlimo, ki ga imamo ſtoriti, ali ki ſmo ga she ſtorili; s’ tem ſe naſhe dela sadershujejo in medejo, in nobeno ſe prav ne opravi. — Zhe hozhemo vſe ſvoje opravila prav in dobro opraviti, moramo le v’ tiſto miſliti, ki ga ravno sdej v’ rokah imamo, in ſi persadevati, de ga tako dobro opravimo, kolikor nam je le mogozhe, in moramo vſe miſli in ſkerbí sa druge opravila takrat