majhno, niſim dolshan drusiga opravljati. In zhe prav premiſlimo, ali ni to veliko in imenitno opravilo: boshjo voljo ſtoriti?
»Med vélikim ſhtevilam perpomozhkov, de ſvoje opravila dobro opravimo, je pervi perpomozhek ta, de vſako delo tako opravimo, kakor ko bi imelo sadnje delo naſhiga shivljenja biti. — Torej ſi per vſakim ſvojim opravilu tako rezi: Ko bi vedil, de bom mogel prezej po tem delu umreti, ali bi ga hotel ſtoriti? ali bi ga botel tako opravljati, kakor ga opravljam«? — Tako govori ſ. Vinzenz.
Bere ſe od poboshniga duhovniga, ki je imel navado, ſe vſako jutro pred maſho ſpovedati. Kadar je sbolel, ſo ga njegovi prijatli opomnili, de naj ſe ſpové, kakor sa ſmert; sakaj je bil mozhno bolan. Ali on jim je odgovoril: Goſpodu Bogu bodi zhaſt in hvala! Trideſet let je she, kar ſirn sazhel ſe vſak dan tako ſpovedovati, kakor ko bi bil imel prezej po ſpovedi umreti.
»Drugi perpomozhek je, de le na danaſhnji dan miſlimo. Hudobni ſkuſhnjaviz je prebriſan, in veliko kriſtjnnov tudi s’ tem ſtraſhi in jih od poboshniga shivljenja odvrazhuje, ker jim kashe, kako teshko je, toliko lét, do konza ſvojiga shivljenja, tako varno shiveti, in vſe rezhí takó na tanko in popolnama ſtoriti. — Tedaj, kadar zhlovek le na danaſhnji dan miſli, to sapre vrata tém ſkuſhnjavam, in s’ tem tudi zhloveſhka trudnoſt in ſlaboſt veliko pomozhi sadobí. Sakaj kdo bi ſi ne samogel en dan persadevati, de bi, kolikor je mogozhe, dobro ſvoje dela opravil? Naj ſi tedaj sjutrej rezhe:
