Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/197

Stran je bila lektorirana


de mu bo nemogozhe;, zel zhaſ ſvojiga shivljenja tako ojſtro shiveti, kakor ſo puſhavniki takrat shiveli. — Ali kuj je ſtoril letá ſpokorhik? Vſak vezher, predinj je ſpat ſhel, je rekel: To nozh v’ sadnjizh tukej ſpím; jutre bom sapuſtil puſhavo. — In drugi dan sjutrej je rekel: Naj bo! Is ljubesni do Boga bom ſhe danſ tukej oſtal. — In tako je ravnal zelih devet lét, dokler mu ni Bog leté nevarne ſkuſhnjave odvsel, in potem mu je gnado dal, terdn ſkleniti, do konza ſvojiga shivljenja v’ puſhavi oſtati; kakor je tudi reſ oſtal in v’ ſveti pokori umerl.

»Tretji perpomozhek. Nektere ſizer dobre in pobosbne duſe so v’ tej smoti, de miſlijo, de ſe, notranji mir ne da ohrani med opravili in teshavami. — Vezhiga nepojkoja in guganja vender nikjer ni, kakor v’ barki na morji; in vender ljudje, ki ſo v’ nji, pozhivajo in ſpe. In magnetna igla v’barki je smiram le proti polnozhi obſrnjena, naj ſe barka premetava in ſuzhe, kakor hozhe. Ravno tako mora tudi naſha volja v’ vſih teshavah in delih smiram le v’ en kraj obernjena biti, to je, v’ boshjo voljo.« — Tako uzhí ſ. Franziſhk ˛Salesi.

Med drugimi ſvetniki je tudi ſ. Vinzenz to vedno v’ djanji ſkasoval. Neisrezheno veliko je imel vzhasi opraviti, in mnoge in tesavne ſo bile njegove opravila. Ali ni sravin nikoli ſvojiga miru sgubil, ampak je vſe mirno, poterpeshljivo in ſtanovitno opravil. To ſe je poſebno takrat vidilo, kadar je bil kraljevi ſvotovaviz poſtal; in sravin tega je bil vikſhi ſvojiga ordna in drugih bratovſhin, ktere je bil on vpeljal. Vſak dan je imel s’ velike ljudmi