Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/199

Stran je bila lektorirana


Deveta jablana.
Satajevanje in satiranje ſamiga ſebe.

Perva ſtopinja, ki jo mora tiſti ſtoriti, ki hozhe hoditi sa Kriſtusam, je ta, (kakor pravi on ſam,[1]) de ſam ſebe satají, to je, de satají in satira ſvoje pozhutke, ſvoje nagnjenje, ſvojo voljo, ſvoj um in vſe obzhutke ſvoje nature, de jih nozhe poſluſhati in jim ſtrezhi; in de vſe to Bogu daruje, in ravno tako tudi vſe ſvoje djanje. To ſo Bogu grosno prijetni darovi. In v’ tem satajevanji in satiranji ſe zhlovek ne ſme utruditi; sakaj ko bi kdo tako rekozh s’ eno nogo she v’ nebeſih bil, in bi po tem satajevanje ſamiga ſebe opuſtil, bi ravno takrat, ko bi miſlit ſhe s’ drugo nogo v’ nebeſa ſtopiti, v’ nevarnoſti bil, ſe pugobiti« — Tako uzhi ſ. Vinzenz.

Letá ſvetnik je bil v’ tej zhednoſti tako deljezh priſhel, de ſe lahko rezhe, de satiranje in satajevanje ſamiga ſebe je bilo tiſto mogozhno oroshje, s’ kterim ſe je do konza ſvojiga shivljenja bojeval in je premagoval ſvojo laſtno naturo in hudobniga ſkuſhnjavza; in s’ tem je bil vſe ſvoje shelje, ſvojo voljo, ſvoje nagnjenje in vſe ſvoje pozhutke tako pod oblſt ſvoje pameti perpravil, de je bilo viditi, kakor de bi njegova natura k’ hudimu nagnjena ne bila.

  1. Mat. 16, 24.