»Méra, po kteri ſposnamo, kako deljezh ſmo she priſhli v’ duhovſkim shivljenji, je zhednoſt satajevanja ſamiga ſebe; sakaj gotovo je, de bolj ko ſi bomo persadevali ſe satajevati, delj bomo priſhli na potu popolnamoſti. Tako piſhe ſveti uzhenik Hieronim.
Kadar je ſ. Pranziſhk Borgja ſliſhal od kteriga praviti, de je ſvét, je imel navado rezhi: Zhe smiram ſam ſebe satajuje, je gotovo ſvét. — In on ſam je sato takó ſvet poſtal, ker je v’ vednim satiranji in satajevanji ſamiga ſebe shivel. Takó je letó zhednoſt ljubil, de tiſti dan ſe mu je nar bolj grenak sdel, kadar nobene perloshnoſti ni imel, ſe na teleſu ali na duſhi satirati in satajevati.
Mlad puſhavnik je enkrat ſtariga vpraſhal, sakaj med tolikanj Kriſtjani, kteri do popolnamoſti priti shelé, jih je tako malo, ki sareſ popolnamoſt sadobé. Na to je ſtari puſhavnik tako odgovoril: Kdor hozhe popolnama biti, mora vſimu ſvojimu nagnjenju odmreti; in to malokteri ſtorí.
»To mora biti naſhe poſebno opravilo, ſami ſebe premagovati in od dneva do dneva raſti v’ mozhi in v’ popolnamoſti. Poſebno ſi moramo persadevati, de tudi ſvoje majhne ſkuſhnjave prezej premagamo, poſtavim kako majhno jeso, ſlabe miſli do blishnjiga, kako nevoſhljivoſt, majhne lashí, nizhimarnoſt itd. Sakaj tako bomo smiram bolj in bolj mozhni poſtali, de bomo tudi velike ſkuſhnjave lahko premagali.« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.
V’ ſtarih sgodbah ſe bere, de je neki mosh, ki je po obrasu ljudi posnal, kakoſhniga sadershanja
