Kdor malo porajta na sunanjo satiranje, (ne satiranje ſvojih teleſnih pozhutkov,) ker pravi, de snotranjo satiranje, (satiranje laſtne votje, nagnjenja, itd.) je boljſhi, ozhitno pokashe, de ſe nizh ne satira in ne satajuje, ne po sunanjim in ne po snotranjim.« — Pravi ſ. Vinzenz.
Ravno ta ſvetnik je v’ vednim satiſanji ſvojih teleſnih pozhutkov shivel, in je takó ſveto ſovrashtvo do ſvojiga shivota imſel, de ga je vſak dan tépel in pokoril; in mu je, kolikor je bilo le mogozhe, malo ſpanja in pozhitka pervoſhil. Deſiravno je bolehin bil, in vzhaſi komaj dve uri po nozhi ſpal, je vendar sjutrej sgodej vſtal, in po dnevi ni nikdar ſpati hotel. Tudi je, kadar je le perloshnoſt najdil, rad mras ali pa vrozhino terpel; in kolikor je le mogel, je satiral in pokoril ſvoje teleſne pozhutke.
»Satiranje poshreſhnoſti je A, B, C, to je pervi sazhetek duhovſkiga shivljenja. Kdor ſe od te pregrehe sdeshati nózhe, bo tesko druge pregrehe premagati samogel, ki ſe teshi premagujejo.« — Pravi ſ. Vinzenz.
Ta ſvetnik je bil po dolgi navadl v’ satiranji poshreſhnoſti in v’ satajevanji teleſnih pozhutkov tako deljezh priſhel, de na sadnje she ni nobeniga raslozhka vezh med jedmi delal, ampak je vſe enako vsel, kar ſe mu je dalo, zhe je bilo tudi ſhe tako soperno, neſlano, merslo ali premalo kuhano: in je tako malo v’ to miſlil, kar je jedil, de je enkrat ſrove jajza, ki ſo bile po smoti pred-nj poſtavljene, pojſedil, bres de bi bil vedil, kaj je jedil. — Kadar je k’ misi ſhel, ſe je vidilo, de gre nerad; in kadar je jédil, je smiram v’ Boga miſlil, in je le
