toliko jédil, kolikor mu je bilo prav potrehno. Nikoli ni od miso ſhel, bres de bi ſi ne bil kej per jédi pertergal.
»Poglavitni sadershek, kteri naſ od popolnamoſti odlozhene dershí, je naſh jesik; sakaj kdor je tako deljezh priſhel, de ſe s’ jesikam vezh ne pregreſhí, je po ſprizhuvanji ˛Svetiga Duha, gotovo popolnama dober zhlovek[1]. In ker ſe zhlovek v’ govorjenji s’ tem nar vezhkrat pregreſhí, ko prevezh govorí, naj je tedaj tvoje govorjenje kratko in odkritoſerzhno, kratko in uſmiljeno, kratko in ljubesnivo.« — Tako govori ſ. Frahziſhk ˛Salesi.
Od ſvetiga Vinzenza ſe bere, de je imel ſvoj jesik popolnoma v’ ſvoji oblaſti, tako de ni bilo nikdar nobene beſede soper ljubesin do blishnjiga, nobene laſtne hvale, nobeniga perlisovanja in nobene neſpremiſhljene beſede is njegovih uſt ſliſhati. Sprizhuje ſe od njega, de je bil vzhaſi she uſta odperl, de bi bil kej rekel, pa ſi je prezej ſpomnil, de bi ta beſeda morebiti Bogu ne bila popadljiva, in je omolzhal. Po tem je ſvoje miſli k’ Bogu povsdignil in je premiſlil, zhe bi bilo njemu dopadljivo, to govoriti; in potlej je govoril, ne po nagnjenji ſvoje nature, ampak po boshjim dopadenji. — Kadar mu je kdo kako rezh pravil, ki jo je she vedil, je poterpeshljivo poſluſhal, bres de bi bil na snanje dal, de to she vé; in to je le sato ſloril, de je ſvojo laſtno ljuhesn satiral, ktera smiram hozhe na snanje dajati, de mi tudi to vemo, kar drugi ljudje vejo. — Kadar je
- ↑ Jak. 3, 2.
