med opravili ſi je nar teshi in nar ſitniſhi isvolila. In tako ſi je per vſih rezheh naſproti ravnala, je ſvoje pozhutke in ſvoje laſtno nagnjenje per vſaki perloshnoſti satirala, in je v’ vſih rezheh le boshje dopadenje in boshjo zhaſt iſkala.
Ravno tako ſe je tudi ſ. Franziſhk Borgja per vſaki perloshnoſti pokoril, in je ſvojim teleſnim pozhutkam naſproti ravnal. Navado je imel, majhne kámnize v’ ſvoje zhevlje devati, de ga je bolelo, kadar je hodil; ponozhi je malo zhaſa ſpal; kadar je bil bolan in ko je miogel kakoſhno grenko sdravilo vseti, ga je nalaſh prav pozhaſu píl in dolgo v’ uſtih dershal. In tako per vſaki drugi perloshnoſti.
»Kdor hozhe duſhni dobizhek imeti od satiranja in satajevanja ſamiga ſehe, mora dobro vediti, kako ſe mora satirali in satajevati, to je, mora vediti, ktero satirahje je ravno sa-nj nar boljſhi; in ſploh nar boljſhi satiranje je tiſto, ktero je naſhimu nagnjenju nar bolj naſproti. Nekteri ſo nagnjeni k’ gajshlanju in poſtu; in deſiravno ſo to ojſtre rezhí! jih vender ſerzhno sazhnejo, in jih radi in lahko opravjajo, sato ko imajo do tih rezhí nagnjenje. Ali vzhaſi ſo pa ravno leti ſpokorniki tako obzhutljivi in zhaſtí sheljni, de je kako majhno sanizhevanje ali opravljanje, ki ſe soper njé ſtori, sadoſti, jih v’ táko nepoterpeshljivoſt in nevoljo perpraviti, de ſe mozhno pertoshijo in de mir ſerzá sgubé. Ali ravno to sanizhevanje, in opravljanje je tiſto satiranje in pokorjenje, kteriga bi imeli s’ veliko gorezhnoſtjo opravljati, zhe ſi hozhejo sa ſvojo duſho kej saſlushiti.« — Tako uzhi ſ. Franziſhk ˛Salesi.
