Dokler ſe zhlovek vſiga tegti, kar je njegovimu napzhnimu nagnjenju vſhezh, ſkerbno ne varuje, ne bo deljezh v’ kerſhanſkih zhednoſtih priſhel. Sakaj kdor poſtavim v’ ſebi ſposna nagnjenje k’ naſprotigovorjenju, k’ sapovedovanju, k’ ſvojoglavnoſti, k’ jesi, i. t. d., zhe ſe sveſtó ne varuje in zhe ſi ne persadeva, ſvojiga nagnjenja per vſaki perloshnoſti premagovati, bo po poti zhednoſti nasaj, nameſti naprej ſhel, in bo v’ nevarnoſti, ſe na sadnje pogubiti.
Nekimu kloſhterſkimu maſhniku je bilo pod pokorſhino sapovedano, de naj kuharju pomaga. To povelje je bilo njegovimu nagnjenju tako naſproti, de je hude ſkuſhnjave soper pokorſhino obzhutil. Ali kmalo ſe je ſpomnil Jesuſove ponishnoſti in revſhine, je ſvoje nagnjenje saterl, in je pred podobo krishaniga Jesuſa obljubo ſtoril, zel zhaſ ſvojiga shivljenja v’ tem ponishnim opravilu oſtnti, zhe bodo vikſhi dovolili. — S’ tem in s’ drugim enakim premagovanjem je v’ kerſhanſki popolnamoſti tako deljezh priſhel, de je lahko po pravizi rekel, de bi s’ boshjo pomozhjo, vſako rezh, ki bi bila ſhe tako teshavna, rad in s’ veſeljem opravil; ko bi hilo treba, ali ko bi mu bila sapovedana.
»Tiſto satiranje in pokorjenje, ki pride od Boga, ali pa po boshjim perpuſhenji od naſhiga blishnjiga, je vſelej vezh vredno, kakor pokorjenje, ki ſi ga ſami isvolimo; sakaj gotovo je, de menj ko je naſhiga dopadenja in naſhe laſtne volje v’ naſhim djanji, bolj je naſhe djanje dobro, terdno, poboshno, Bogu dopadljivo in naſhim duſham v’ svelizhanje.« — Tako govori ſ. Franziſhk ˛Salesi.
