V’ shivljenji puſhavnſikov ſe bere, de je ſtar in ſvét puſhavnik ſliſhal mozhno hvaliti mladiga puſhavnika, ki je bliso njega shivel in je tedaj ſam per ſebi miſlil: Moram iti in ſam ſebe, in druge preprizhati, zhe je ta mladenzh sareſ takó ſvét in zhe ſe sna sareſ tako premagovati in ſam sebe satirati, kakor pravijo. — Tedaj ga je ſhel obiſkat, in je vidil, de je vſe zhedno in ſnashno okoli njegove puſhave, in de je poſebno njegov vèrt dobro obdelan; je ſhel na vèrt in je vſe, kar je bilo na njem poruval in pokonazal; eno ſamo seliſhe je puſtil. Mladi puſhavnik je vſe to vidil, pa ni nobene beſede rekel, ampak kadar je ſtari puſhavnik do njega priſhel, ga je prijasno ſprejel, in ſta prezej sazhela moliti in pſalme péti. Po molitvi je mladi puſhavnik ſtarimu prijasno rekel: Ozhe sdaj vam bom pa jeſti perpravil, zhe vam je dopadljivo; je ravno ſhe eno seliſhe na vertu. — Kadar je ſtari puſiiavnik to ſlihal, je ſposnal ſvetoſt ſvojiga mladiga tovarſha, ga je perſerzhno objel n rekel: Moj ſin, sdaj vidim, de ſi sareſ vſimu ſvojimu nagnjenju umerl, kakor ſim ſliſhal od tebe praviti.
»Bolj ko zhlovek ſvoje laſtno nagnjenje satira, bolj ſe perpravniga ſtorí sa boshje rasſvetlenje, in delj pride v’ zhednoſthi.« — Pravi ſ. Franziſhk ˛Salesi.
Kadar je ſerzé kriſtjana s’ laſtno ljubesnijo in s’ laſtnim napzhnim nagnjenjem napolnjeno, boshja gnada v’ njem nobeniga proſtora ne najde; kadar pa kriſtjan ſvoje nagnjenje satirati sazhne, prezej gnada boshja sazhne njegovo ſerze napulnovati; in kolikor vezh napzhniga
