Stran:Baraga Slate jabelka.djvu/214

Stran je bila lektorirana


nekdo ponujat velik dobizhek sa njegov orden; in vſi njegovi duhovni ſo ga proſili, de naj bres odlaſhanja v’ to pervoli. Ali modri ſ. Vinzenz jim je tako odgovoril: Miſlim, de sdaj ſhe ne ſmemo nizh tega poſluſhati, pervizh sato, de bomo satirali ſvoje naturno nagnjenje, ktero naſ perganja, hitro vſe to ſtoriti, kar nam kej zhaſniga dobizhka perneſe; drugizh sato, de ſe bomo v’ tej ſveti naradi poterdili, de nam bo vſe enako, kar ſe nam pergodí; in tretjizh sato, de Bogu zhaſ damo, nam ſvojo ſveto voljo na snanje dati; in mu bomo v’ molitvah letó rezh perporozhili. — In tako je v’ vſih rezheh ravnal, in ſe je ſvojiga naturniga nagnjenja in ſvoje laſtne ljubesni grosno bal, in je per vſih opravilih le boshjo zhaſt in svelizhanje duſh iſkal, tako de je po pravizi lahko rekel: Hvala, bodi Bogu! Trideſet lét je she, kar ſi ne vém ſpomniti, de bi bil kako rezh radovoljno ſtoril, ktera ni bila v’ boshjo zhaſt namenjena.

»Nikar ſe saſtojn ne trudi; gotovo ne boſh priſhel do vshivanja duſhnih troſhtov in ſladkoſt, dokler ne satajiſh ſvojih shelj in nagnjenj. — Nekteri raji po ſvojim nagnjenji in dopadenji dobre dela opravljajo, kakor de bi po poti popolnamoſti hodili, to je, de bi is ljubesni do Boga ſvojo laſtno voljo in ſvoje shelje satajevali; in deſiravno is pokorſhine kako dobro delo opravijo, kmalo sgubé voljo ga opraviti, in ga bres poboshnoſti opravljajo, sato ker hozhejo le po ſvoji laſtni volji ravnati, in to vezhidel ni dobro. ˛Svetniki niſo tako ravnali.« — Pravi ſ. Janes od Krisha.

Od ſvetiga ˛Seraſina ſe bere, de je rekel